Včasih moraš pasti globoko, da znaš poleteti

Petega maja bo preteklo natanko 35 let od mojega zadnjega popitega kozarca alkohola. Zdi pa se, kot bi bilo včeraj. Ko gledam nazaj in premišljujem o tem, kaj vse sem takrat, ko sem pil, počel, kaj vse sem uničil, me je pošteno sram.

Sam zase pravim, da sem živel življenje prej in življenje po. V življenju prej sem imel družino, ženo in hčer. Prihajam iz velike družine. Bilo nas je osem otrok, živeli smo v t. i. razširjeni družini in smo pod eno streho živele tri generacije, plus samski strici. Odraščal sem na kmetiji, na podeželju in alkohol je bil vseskozi prisoten. Otroci smo kozarček »ta kislega« dobili že zelo zgodaj. Šola je bila več ali manj zimska dolžnost, ko ni bilo dela na polju.

Osnovno šolo sem sicer končal, a takoj po zaključku osmega razreda odšel s starejšim bratom s trebuhom za kruhom v tujino. To so še bili časi, ko ni bila pomembna izobrazba, ampak pridnost in volja do učenja. Hitro sem napredoval od vajenca do delovodje. Kot večina 18-letnikov sem tudi jaz moral v JLA. Mesec pred nastopom vojaškega roka sem spoznal tedanjo ženo.

Ne morem reči, da me je čakala, ker mi je vseskozi razlagala, da sem »presmrkav zanjo«, a se je to spremenilo, ko sem prišel iz vojske. Postal sem bolj možat, hkrati pa sem bil že kar pogosti pijanec, a je to ni motilo.

Poročila sva se, postavila hišo in sva začela načrtovati otroka. Ni se nama bilo treba veliko truditi, da je zanosila, a po mesecu in pol je usoda želela drugače, izgubila sva prvega otroka. To agonijo sva ponovila še trikrat, in ko sva se že sprijaznila, da ne bova starša in sem jaz že redno gledal v kozarec, se nama je rodila čudovita deklica. Popolna.

Kot vesten oče sem jo zapil, a ta »pijanica« je trajala dobrega pol leta. Takratna žena me je tisti usodni dan počakala doma z valjarjem in me dobro premlatila. Pijan kot sem bil, se ji nisem mogel postaviti po robu. Naslednji dan pa so me pred vrati čakali kovčki.

Obljubil sem ji, da se bom šel zdravit, obljubljal sem ji nebesa, saj sam Bog ve, kako rad sem jo imel, sem ju imel. Po prvem zdravljenju me je vzela nazaj in nekaj mesecev je bilo vse v redu. Skoraj vse, najin odnos ni bil, prepiri so postali stalnica in ponovno sem poiskal uteho v alkoholu.

Pa sem ponovno pristal pred vrati in se šel ponovno zdravit, ponovno me je vzela nazaj in leto dni je bilo vse v redu. Pa sva igro ponovila, še dvakrat. Po že četrtem zdravljenju pa me ni več vzela nazaj. Prosil sem, obljubljal, a tokrat zaman.

Vrnil sem se domov, v očetovo hišo in ponovno začel piti. Sicer sem pomagal doma, a večno sem bil pijan. Dneve sem molil in prosil, da se bo žena premislila in bomo spet družina. A si ni, ob meni pa je bila vseskozi sestrina sošolka, skoraj deset let mlajša deklica, no, že ženska.

Pa je prijateljstvo postalo nekaj več. Sprejela me je takšnega, kot sem, sprejela je dejstvo, da imam že hčer, ki je ne smem videti, ker mi bivša ne dovoli. Sprejela je, da sem alkoholik. Ni mi težila, le stala mi je ob strani in me skušala razumeti. Ko je zanosila, sem se odločil, da starih dram ne bom več igral, in sem se šel že petič, zadnjič, zdravit. Tokrat uspešno.

Z zdajšnjo ženo imava pet otrok, vedno sem si želel veliko otrok. Imava svoj dom, moral sem nazaj v šolo, v to me je prisililo podjetje, kjer delam. Čeravno svoje prve hčerke nisem videl skoraj osemnajst let, me je sama poiskala, ko je bila polnoletna. Ona je ena izmed mojih petih otrok. Nikoli nisem pozabil nanjo, le čakal sem na dan, ko se bodo najine poti ponovno srečale.

Bivša se je tudi ponovno poročila, pa tudi ločila, trikrat, in z vsakim ima otroka in niti en otrok ne živi z njo. Bila je ljubezen mojega življenja, a kaj je ljubezen v pravem pomenu besede, sem spoznal z zdajšnjo ženo.

V vseh teh letih nisem nikoli čutil potrebe po tem, da bi kaj spil, da bi moral svojo žalost utopiti v čem. Vse težave rešujem sproti, ne dajem več praznih obljub in sem srečen, da imam ob sebi žensko, ki me je sprejela takšnega, kot sem.

To moje življenje po je v mojih očeh popolno. Nič mi ne manjka. Srečen sem in hvaležen za vsak dan, ki ga preživim z ljudmi, ki me imajo radi in jih imam jaz rad.