Preden priznaš, da si alkoholik, so vsega krivi drugi

Skrb za majhne otroke je zelo naporna, še posebej če si vzgojitelj v vrtcu. Ni samo to, da po najmanj osem ur skrbiš za četico nadobudnežev, ki na vse način skrbijo za to, da ti ni dolgčas, ampak so še tu starši, vodstvo in včasih vsak, ki ima pet minut časa. Ampak to je delo, ki me nadvse veseli, in otroški smeh me napolni z radostjo nepojmljive razsežnosti.

Vesela sem, da sem spet lahko med temi malimi škrati, ki mi dnevno dokazujejo, kako majhna sem, in da sem jaz tista, ki se moram še veliko naučiti. Še nekaj let nazaj bi te vrstice bile drugačne in bi svoj žolč zlivala nad državo, otroke, starše, vodstvo, poštarje … nad vsakega, ki bi si mi drznil reči, da sem naredila kaj narobe, me malo bolj grdo pogledal ali pozdravil z napačnim zvenom glasu. Sem alkoholičarka, takrat pa sem bila bomba na dveh nogah, polna tako alkohola kot raznih tablet.

Za svojo situacijo, na koncu prisilni dopust, ki mu je sledilo zdravljenje, sem krivila druge, ker jaz pa že nisem imela težave, drugi so bili tisti, ki so pili preveč, drugi so mi to počeli, ker so bili ljubosumni … Izgovore in ideje, ki so bile bolj halucinacije, bi lahko naštevala v nedogled. Dejstvo pa je bilo le eno, preveč alkohola se je pretakalo po moji krvi, jaz pa sem za vse krivila druge.

Kar nekaj tednov zdravljenja sem bila polna besa, ker sem morala biti tam, med tistimi pijanci, ker mi je šefica postavila ultimat: ali me odpusti ali grem na zdravljenje. Jaz, ugledna in spoštovana samohranilka, ki je lepo vzgojila sina ter vrsto let vzgaja otroke drugih, ki je sodelovala v najrazličnejših projektih, da bi imela težave, in to z alkoholom, ki sem ga vneto prezirala, saj mi je vzel moža, a k temu še pridemo.

Ne morem opisati čustev, ki so tiste tedne divjala v meni. Nisem uvidela, da spadam tja, da sem enaka, mogoče še celo hujša, saj sem imela težave še s tabletami. Ko sem poslušala njihove zgodbe, sem še toliko bolj verjela, da ne spadam tja, ker razen očitnih težav v službi nisem dojela, da imam težave še kje.

To, da se me je sin izogibal, sem pripisala njegovi brezbrižnosti in nehvaležnosti. To, da so mi policisti vzeli izpit, so bili krivi oni in država, ker ima tako neumne zakone in ti vzame izpit, če preveč napihaš, parkrat. Po mojem prepričanju je šlo za zaroto, ker so me ustavili ravno, ko sem šla z neke zabave blizu doma in so me imeli na piki. To, da me je trgovka že čudno gledala, ni bilo nič čudnega. Je bila moja sošolka iz srednje in mi je zavidala, ker sem bila jaz fina, postavna gospa, ona pa le ena debela trgovka.

Vedno izgovori, takšni ali drugačni, ker jaz nisem imela težav, drugi so jih imeli. Da spadam med zdravljence, sem dojela šele, ko sem morala tudi sama predstaviti svojo zgodbo in me terapevt ni ravno »šparal«.

Kot najstnica nisem nikoli pila, to ni bil moj svet. Raje sem športala, pazila otroke in ustvarjala unikatne izdelke. Otroštvo ni bilo niti dobro niti slabo, bili smo povprečna mestna družina in sem edinka. Oče je večino časa delal, mama je skrbela za gospodinjstvo in zame. Nikoli nisem povzročala težav, vedno sem bila med »pridnimi«.

Svojega pokojnega moža sem spoznala v prvem letniku gimnazije in se kasneje po končanem šolanju z njim tudi poročila. Oba sva po končanem študiju začela delati in sva si ustvarila topel dom. Takrat sem ob praznikih, predvsem za novo leto, spila kakšen kozarček, in to je bilo tudi vse.

Rodil se nam je sin, pravo veselje za celotno družino in vse sosede. Bili smo popolna družinica. Ko je bil sin star dve leti, sva se odločila za drugega otroka, žal pa je usoda želela, da mi vzame moža. Na poti v službo je imel prometno nesrečo, vanj se je zabil pijan voznik. Udarec je bil usoden. Del mene je takrat umrl z njim.

Na dan pogreba pa je usoda udarila drugič, zaradi stresa, napora, joka in mojega zavračanje hrane sem splavila, tako da se niti pogreba ljubezni svojega življenja nisem mogla udeležiti. Takrat brez pomoči staršev, prijateljev in sodelavcev ne bi zmogla.

Več kot leto dni sem se postavljala na noge, noči prejokala, delno zaradi moža, delno zaradi otroka. Tablete niso pomagale, so pa dobro dele. Takrat sem tudi prvič uteho poiskala v alkoholu, ker me je v kombinaciji z vsemi heleksi, apaurini in ne vem še čim dobro odnesel stran, v drugi svet.

Kombinacija alkohola in tablet je tako postala moj način življenja. Počasi sem se na ta način postavila na noge. No, začela sem skrbeti zase, hodila v službo, skrbela za sina, a večino časa zadeta in pijana. Sprva tega ni nihče opazil, ker so malce čudno vedenje pripisali moji bolečini. A otroci so me imeli radi in starši tudi, ker se meni ni dalo pametovati in so vedno imeli prav, četudi niso imeli. V bistvu navzven ni bilo razloga, da bi koga skrbelo zame.

Da imam težavo, je prva opazila moja mama, ki mi je še vedno med vikendom prišla pomagat, mi oprala in pospravila. Sprva sem še našla izgovor, zakaj je toliko steklenic v košu ter škatel od tablet. Ko mi je začela »težiti«, sem postala previdna ter steklenice skrivala, ali pa sem jih nosila v koš k sosedom ali odvrgla na poti v službo.

Več kot pet let mi je dobro uspevalo prikrivati svoje stanje. Dokler se eden od staršev ni pritožil. Starš, ki je bil sam zdravljen alkoholik. Ogromno sem imela o tem povedati, ko me je vodstvo soočilo z obtožbami. Zdaj sem mu hvaležna, takrat pa sem iskala novinarja, ki bi poročal o tem, kako na tnalu smo vzgojitelji in kako nemogoče zahteve imajo starši. Vodja enote me je prestavila na manj zahtevno delo, kjer sem imela manj stika z otroki, več možnosti za pitje in nižjo plačo.

Seveda je bila za to kriva vodja, ne jaz in sem imela kar nekaj krepkih povedati o njej. Sledile so pritožbe sodelavk, seveda sem verjela, da zaradi tega, ker sem boljša od njih in so ljubosumne. Povrh vsega pa je mama vse bolj najedala okoli steklenic in tablet. Mešalo se mi je že in tudi nisem več skrivala, da pijem in jem tablete, kot bi bili bombončki.

Mama in šefica sta se nekako povezali in imela sem intervencijo na delovnem mestu. Odločitev – prisilen vsaj trimesečni dopust, v tem času pa bi morala na zdravljenje. Besednega zaklada, ki sem ga uporabila ob tem, raje ne zapišem, ker ne bi bilo ne vljudno ne primerno. Le besede jeznega in ulovljenega alkoholika.

A če sem želela obdržati službo, sem morala iti. Ko sem na zdravljenju ugotovila, da sem le alkoholičarka, sem se tudi vsem, ki sem jih prizadela, opravičila. Seznam je bil zelo dolg. Tudi staršu, ki me je prvi prijavil, sedaj celo obiskujeva isti kljub zdravljenih alkoholikov.

Hvaležna sem mami, staršu, ki me je prijavil, sodelavkam, ki so me zatožile, in šefici, ki ni obupala nad mano. Ni si lahko priznati, da imaš težave, še posebej če s tem priznaš svojo nemoč. Alkohol mi je vzel moža, otroka, lahko bi mi še veliko več.