Naprej na vsebino

Sprememba pravilnika ELS simbolizira usodno odpoved zaveze CDU in Co k združeni Evropi

Odhod 12 evropskih poslancev madžarskega Fidesza iz vrst Evropske ljudske stranke (ELS) v 705-članskem Evropskem parlamentu ne pomeni velike spremembe razmerja sil, niti kakšne resne nevarnosti, da bi Madžarska v kratkem zapustila Evropsko zvezo (EZ), pa vendar gre za nazoren prikaz pomanjkanja evropske vizije v politični skupini, ki je bila ves čas svojega obstoja gonilna sila evropskega povezovanja.

Dasiravno ne predstavljajo velike politične sile (ali pa prav zato) bi slovenske članice ELS lahko v teh razmerah spodbudile nove oblike sodelovanja med evropskimi strankami, ki ne glede na glasne razlike v retoriki, v svojih temeljnih dokumentih zagovarjajo vrednote, ki so Evropi prinesle najdaljše obdobje miru in blagostanja v njeni zgodovini.

Mir in blaginja na ruševinah povojne Evrope

»Očetje« Evropske zveze so na ruševinah povojne Evrope prišli do spoznanja, da lahko svojim državam dolgoročen mir, gospodarsko blaginjo in varnost pred vrnitvijo totalitarizma zagotovijo le s povezovanjem, ki so ga utemeljili na medsebojnem priznavanju samostojnosti, svobodni menjavi ljudi in kapitala ter obče sprejetega razumevanja temeljnih človekovih pravic.

Pozitivna izkušnja je skozi desetletja privedla do poglabljanja medsebojnega povezovanja in postopnega uvajanja evropskih ustanov, kot jih poznamo danes. Politične stranke »evropskih očetov«, utemeljene na vrednotah krščanske demokracije, so se skupaj z ostalimi sorodnimi strankami povezale v politično skupino, ki se danes imenuje Evropska ljudska stranka – ELS in skozi desetletja ves čas igrale vodilno vlogo pri utrjevanju povezave, njeni geografski širitvi in oblikovanju ustroja EZ.

Brezidejnost in vse manjša zavezanost osnovnim idejam evropskega povezovanja

Morda gre prav uspehu projekta brez primere v zgodovini (pa tudi trem desetletjem od konca grožnje za demokracijo, ki jo je skozi hladno vojno predstavljal komunizem) pripisati današnjo brezidejnost in vse manjšo zavezanost osnovnim idejam evropskega povezovanja.

Tudi voditelji strank, ki so »vzpostavljale« EZ (na prvem mestu nemška Krščanskodemokratska zveza – CDU), evropske povezave ne dojemajo več kot skupni imenovalec osnovnih civilizacijskih vrednot in gospodarskih interesov njenih članic, ki vzajemno krepi nacionalne države in njihov položaj v svetu. Vse bolj jo razumejo kot podaljšek uveljavljanja interesov lastne države ali skupine držav nasproti drugim članicam zveze, kar lahko na dolgi rok privede le do slabitve EZ, s tem pa tudi zmanjšanja njene vzajemne koristi za vse njene članice. Pri strankah drugih tradicionalnih političnih družin ni nič drugače.

Ob uspavanju evropske vizije in posledičnim spremenjenim dojemanjem pomena EZ in njenih ustanov je lažje razumeti vse večjo nagnjenost (predvsem starih članic in, preko njihovega prevladujočega vpliva, ustanov EZ) k arbitrarnemu vsiljevanju trenutnega ideološkega dojemanja (predvsem novim) članicam, ki tega dojemanja (še) niso posvojila.

Stare članice disciplinirajo nove »malopridne« članice

Neoziraje na skupne imenovalce, h katerim so se ob vstopu v zvezo in s kasnejšimi pogodbami zavezale posamezne članice, in mimo ustanov, ki jim je bil poverjen nadzor nad spoštovanjem teh skupnih zavez, se izvajajo poskusi discipliniranja določenih »malopridnih« držav. Tako so vse glasnejše zahteve po političnem odločanju, kdaj posamezna članica krši načelo pravne države do te mere, da je lahko prikrajšana za financiranje iz evropske blagajne.

Največ tovrstnih zahtev je zaradi domnevnih kršitev človekovih pravic in nespoštovanja načela pravne države uperjenih proti Madžarski in Poljski. Razvoj dogodkov nakazuje, da bi kmalu lahko sledila Slovenija. Evropska komisija je na primer julija 2020 izrazila pavšalno zaskrbljenost ob (neuspešnem) spreminjanju medijske zakonodaje v Sloveniji. Po drugi strani je aretacijo katalonskega reperja zaradi žalitve policije in monarhije februarja 2021 označila za špansko notranjo zadevo.

Evropska politika je postala tudi orodje za notranjo politiko posameznih članic

Ob razgradnji zavesti o potrebi in pomenu EZ ne preseneča, da je evropska politika (in v določeni meri evropske ustanove) v prvi vrsti postala orodje za notranjo politiko posameznih članic. Ne le posredno, kot je sporočanje svojim volivcem, da obsojaš tisto, kar domače javno mnenje dojema kot diskriminacijo v neki drugi članici (npr. »LGBT free« območja na Poljskem), temveč tudi z neposrednim premeščanjem notranje politike v evropski prostor, kot bi lahko na primer očitali predsedniku ELS Poljaku Donaldu Tusku pri spopadu njegove stranke proti vladajoči PiS, ali nenazadnje tudi slovenskim članicam političnih skupin evropskih socialdemokratov (S&D) in liberalcev (Renew), ki z zavajanjem o domnevnem kratenju svobode medijskega govora, poskušajo evropske odločevalce prepričati, da je tudi Slovenija zrela za ukrepanje ustanov EZ.

Pričakovan izstop madžarskega Fidesza iz članstva v ELS in izbira slovenskih članic ELS

Včeraj dokončana (mukotrpna) pot madžarskega Fidesza iz članstva v ELS v takih razmerah ni nobeno presenečenje. Izstop je sledil spremembi pravil poslanske skupine ELS, ki je bila pravzaprav le uvod v dokončno glasovanje o izključitvi.

S tem je končana saga (znotraj ELS, na ravni EZ se je šele dobro začela) precej neoprijemljivih obtožb o kršitvah načel pravne države, ki se jim je vladajoča madžarska stranka zoperstavila z nepripravljenostjo na dialog in trmastim vztrajanjem pri svojem (spet v prvi vrsti za namene notranje politike).

Pred nelahko izbiro so bile tudi slovenske članice ELS. Od Slovenske demokratske stranke (SDS) ni bilo pričakovati drugega kot neomajno podporo, saj sta stranki tesno povezani (tudi na medijski podlagi). Nova Slovenija (NSi) se doma trudi med volivci ustvariti vtis, da ni zgolj satelit SDS-a, njena evropska poslanka pa je sredi dolge predsedniške kampanje, v kateri zelo poudarjeno izpostavlja svojo drugačnost od vsega, čemur je naklonjen predsednik SDS.

V nekoliko udobnejši situaciji je najstarejša slovenska članica ELS, Slovenska ljudska stranka (SLS), saj kot evropska parlamentarna stranka, ki pa ni zastopana v slovenskem državnem zboru, ni tako zelo vpeta v vsakdanja notranjepolitična preigravanja in tudi ni soodvisna od ključnih akterjev v tem sporu.

Evropski poslanec SLS je tako presodil, da vse možnosti za dosego kompromisa še niso bile izčrpane in da bi z dobro voljo obeh strani lahko prišli do skupnega jezika. Odločitve vseh treh slovenskih članic ELS so povsem legitimne, kot je legitimna in demokratična odločitev velike večine ELS, da je najbolje, če se s Fideszom razidejo.

Izstop pomembne članice ELS, ki ji bo morda sledil še kakšen (med kandidati za ta korak se omenja tudi SDS), ne pomeni nujno začetka konca voditeljske vloge evropske krščanske demokracije v Evropi, zagotovo pa je ne bo olajšal. Razhod ponuja priložnost za nov premislek. Če bodo vodilni politiki spoznali, da je močna EZ, ki z enakimi vatli obravnava vse svoje članice, v interesu tako Nemčije, kot Madžarske, je vključenost Fidesza v ELS drugotnega pomena.

Tri članice ELS iz Slovenije, ki so s svojimi različnimi pristopi pravzaprav ELS v malem, bi lahko to situacijo izkoristile za spodbuditev nove oblike sobivanja med strankami, ki kljub odločni retoriki lahko najdejo skupno platformo za sodelovanje. Že, če bi se večkrat ozrli čez mejo EZ, v Belorusijo, bi hitro ugotovili, kakšno srečo imamo Slovenci, Madžari, ali Nemci, da živimo v skupnosti miru, solidarnosti in osebne svobode.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice