Alkoholizem se za vedno vtre v družinske pore

Prihajam iz družine, kjer je alkohol del naše dediščine, pila sta moja starša, pili so stari starši, pili so pradedki in prababice in po vsej verjetnosti še vse generacije poprej. Alkohol je običajno spremljalo še nasilje. Pretepi, grožnje, poniževanje, to je bil del mojega vsakdana. Nekaj, za kar sem leta verjela, da se dogaja v vsaki družini. Drugega nisem poznala, niti nisem vedela, da obstaja tudi kaj drugega.

Oče in mama sta se poročila mlada, komaj polnoletna, saj je bila mama noseča z mano. Nikoli nista bila par, le občasno sta se znašla v postelji, po kakšni nori fešti, pijana. Kakšno leto za mano je prišel še brat. Bili smo družina, le da nam je vladal alkohol, ker sta se le takrat starša približno razumela in se nista medsebojno obtoževala, kdo je koga spravil v to nesrečo in kdo je spal s kom in kdaj.

Čeravno sta se občasno tudi stepla, pa vsaj dokler sta bila skupaj, nista položila roke na naju. Ko sem bila v prvem razredu, sta se starša odločila, da sta še dovolj mlada in si ustvarita življenje, kot si ga želita. Ločila sta se. Oče je vzel brata, jaz pa sem ostala z mamo. Oče si je zelo hitro našel novo, se z njo poročil, imel otroka in si dejansko ustvaril normalno življenje.

Želel je, da pridem k njemu, a mi mama ni pustila, po vseh mogočih bitkah na sodišču pa je obupal, a kadar je le lahko, me je odpeljal od nje. Takrat ni nihče stopil na mojo stran. Mama je na sodišču, CSD in povsod lagala, jokala in zatrjevala, da mi daje vse in da ji oče grozi.

Resnica pa je bila čisto drugačna. Mama je redno pila, ni ji bilo mar za mojo šolo, za moje ocene, za to, ali imam kaj jesti, ali imam kaj obleči. Kadar sem bila pri očetu in slučajno nisem dobila dobre ocene, ga je obtoževala, da ne skrbi zame. Vedno ko sem prišla s stika, me je slikala, vsako modrico in me zasliševala ter potem neko izmišljeno zgodbo povedala policiji. Morala sem lagati policiji, morala sem lagati na CSD, pri psihologu in na sodišču.

Če sem si drznila reči, kar ni bilo v njenem scenariju, mi je grozila, da nikoli več ne bom videla očeta, in če bom komu to povedala, bo ubila sebe in mene. Pijana se je drla name, me zmerjala, mi govorila, da sem jaz kriva, da je ona nesrečna, da če mene ne bi bilo, bi ona bila srečna. Če sem si drznila kaj reči nazaj, me je natepla, naslednjih nekaj dni pa sem bila uradno bolna, da so se modrice vsaj toliko polegle, da jih je lahko skrila s pudrom.

Ko sem prvič, bila sem v šestem razredu, skušala narediti samomor, je bil za to kriv oče. Vsaj tako je mama predstavila zdravnikom ter policiji. Tako sem očeta lahko videla samo v spremstvu drugih oseb. Da sem pobegnila iz tega norega sveta, sem začela tudi sama piti. Špricala sem šolo, se družila s starejšimi in v devetem razredu začela s spolnimi odnosi s starejšimi. Pri šestnajstih sem zanosila.

Iskreno rečeno, ne vem, kdo je oče otroka, ker sem tisti večer spala s kar nekaj tipi. Kakšna je bila mamina reakcija, raje ne bi razlagala, pretepla me je, zbrcala in se drla name, da upa, da bom splavila. Nisem. Ampak mamine besede, udarci so bili tisti, ki so me postavili na realna tla. Ko sem ležala v bolečinah na tleh in jokala, sem se odločila, da moj otrok tega ne bo preživljal. Nikoli.

Nehala sem piti, se zaposlila in pridno zbirala denar, da bi lahko šla. Mama je bila še vedno vsak dan pijana, sprva mi je kradla denar, a sem se ga naučila dobro skrivati. Devet mesecev je hitro minilo in na svet je prijokala najlepša deklica. K mami se nisem vrnila, nekako sem izsilila, da sem se preselila k očetu.

Sprva je bilo vse popolno, uspelo mi je končati srednjo šolo, skrbeti za svojo lepotičko. Oče je bil ljubezniv z mano, a mačeha le v njegovi prisotnosti. Ko ga ni bilo, pa je bila pasja. Nič kaj drugačna kot mama, le da je svoje pitje skrivala in očetu se ni niti sanjalo, kakšno je stanje. Res pa je, da je bila pasja le do mene, do ostalih pa odlična in ljubeča mama. Mogoče sem jaz v ženskah prebudila tak odnos.

Iskala sem izhod iz tega in spoznala čudovitega moškega, vsaj takrat se je zdelo tako. Preselila sem se k njemu, poročila sva se in zdelo se je, da bom končno imela družino. A kaj, ko je sčasoma pokazal svoj pravi obraz. Pil je, sprva le ob vikendih, nato čez teden in počasi sem lahko štela dneve, ko je bil trezen. Malo jih je bilo. Vse skupaj sem prenašala, dokler me ni prvič udaril. Pa me je udaril tudi drugič, tretjič …

Moje življenje je postalo identično življenju mojih staršev, le da jaz nisem pila in da sem bila jaz tista, ki je bila tepena. Leta sem to prenašala, dokler ni položil roke na mojo hčer. Še isti večer sva šli in se nikoli vrnili. Na očetovo pobudo sem si poiskala strokovno pomoč, ker je čas, da nekdo zaključi družinsko tradicijo.

Sem na začetku svojega boja do boljšega življenja. A če sama nisem imela normalnega življenja, si ga moja hčerka zasluži in bom za to naredila vse.