Naprej na vsebino

Slovenske ljudske pravljice: Kralj Matjaž

Kralj Matjaž in vile

Pred davnimi stoletji je bila štajerska zemlja poraščena z gostimi gozdovi in v njih so živele strašne divje zveri. Takrat je bil pri nas kralj, ki so mu rekli kralj Matjaž. Kmetom ni bilo treba davka plačevati.

Svojim vojakom je kralj Matjaž nekoč zapovedal, naj poklestijo in posekajo gozd za gozdom po vsej štajerski deželi. Pa so prišli do Svete gore, da bi tudi na njej posekali gozd. Pod goro je bil studenec in okoli njega gost gozd. Tam so se vojaki ustavili in nobeden si ni upal posekati niti enega drevesa.

Kralj Matjaž jih vpraša: »Zakaj pa ne posekate tega drevja?«

Vojaki pa so mu rekli: »Na tej gori živijo vile in gorje tistemu, ki tukaj poseka eno samo drevo.«

Kralj Matjaž se je temu razbrzdano zasmejal, iztrgal enemu izmed vojakov sekiro in stopil k studencu, pri katerem je rasla lepa tanka jelša. Kralj Matjaž zamahne s sekiro po njej. Potem hoče sekiro izdreti, da bi z njo še drugič usekal, a je ni mogel. Z gore pa se je zaslišalo strašno grmenje in nekdo je zakričal: »Joj tebi, kralj Matjaž!«

V tistem hipu je zagrnila Sveta gora kralja Matjaža in vse njegove vojake. Ubila jih ni, samo votlina je nastala nad njimi in v njej spijo zdaj vsi: kralj Matjaž in njegovi vojaki.

Vsakih sto let prileti zlata ptica in leta okoli Svete gore. Prav takrat se kralj Matjaž predrami in posluša. Toda okrog njega je vse tiho in zato nazaj zaspi.

Kadar bo na svetu najbolj hudo, takrat bo vstal. To pa bo takrat, ko bo Turek premagal ves svet. Takrat bo priletela tista zlata ptica in bo tako žalostno zapela, da se bo Sveta gora odprla. Kralj Matjaž se bo takrat zbudil skupaj s svojimi vojaki. Zdaj bodo vile kralju Matjažu spet dobre in mu bodo pomagale.

Blizu te gore se bo vnel strašen boj med Turkom in kraljem Matjažem, da se bosta tresla zemlja in nebo. Turek bi drugače zmagal, toda vile mu bodo vso vojsko zmešale in bodo vanj metale blisk in grom.    

Kralj Matjaž pod Triglavom

Odslej je imel kralj Matjaž mir, zakaj, bali in trepetali so pred njim Turki pa tudi sosednji vladarji na severu in zapadu.

Sedaj je posvečal kralj Matjaž vso skrb in pozornost blagostanju državljanov. Vsi stanovi so našli v njem pravega očeta; predvsem je podpiral kmetski stan, ki je bil takrat po vsem svetu najvažnejši, zlasti še v rodovitni deželi kralja Matjaža. Kmetje se blagega kralja še dandanes spominjajo v pregovoru, ki je nastal v poznejši dobi, ko so kmetski stan zatirali oholi graščaki in neusmiljeni valpti: »Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, bo kmetič dobro kmetoval.«

Tako je kralj Matjaž jel siveti. A še vedno je bil junak, ki se ni bal nikogar. Sosednji vladarji so čakali na Matjaževo starost, češ, takrat mora omagati pod našo močjo. Zbrali so velikanske vojske in nenadoma napadli kralja Matjaža.

Kralj Matjaž se jih ni ustrašil. Postavil se jim je v bran s svojimi junaškimi borci. Borili so se neprestano tri dni. Tolikega junaštva še ni videl svet. Kri je rdečila Savo, Dravo in Sočo in lila po njih v daljna morja. Končno pokoljejo sovražniki kralju Matjažu vso vojsko.

Veliki junaki ne poginejo. Tudi Matjažu je bilo usojeno, da ne umre. Zakaj, odpre se gora, pokrije kralja Matjaža in sto njegovih junakov, ki so ostali živi. In ta gora, pravijo, je naš Triglav.

Pod njo spi kralj Matjaž že stoletja in stoletja v ogromni skalni dvorani. Le izvoljenim poštenjakom je dano, da najdejo njegovo votlino in ga vidijo. Ti nam pripovedujejo o njem, da sedi pri mizi sredi velikanske dvorane. Glavo ima naslonjeno na mizo. Raste mu bela brada, ki se mu ovija okoli kamenite mize. Ko se ovije okoli nje devetkrat, se kralj Matjaž prebudi, z njim vstanejo tudi njegovi junaki. To se zgodi takrat, ko bo na svetu najhuje. Da bodo vedeli ljudje, kdaj ga imajo pričakovati, ozeleni božični večer lipa na Sorškem polju. Drugo leto na Jurjevo obesi kralj Matjaž na to lipo svoj ščit, in lipa znova ozeleni. Na tem polju zbere kralj Matjaž silno vojsko, s katero premaga vse sovražnike. Tedaj se zopet vrneta na svet pravica in resnica in zopet napočijo zlati časi.

Pred davnimi, davnimi časi je vladal našim pradedom slavni kralj Matjaž. Takrat je bilo lepo na svetu; zemlja je rodila sama in ni je bilo treba rositi s solzami in znojem. Ljudje so se ljubili med seboj. Čuval pa je nad njimi junaški meč kralja Matjaža.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice