Naprej na vsebino

Biti mama: od štruce do lastovke

Sedim pred ekranom z odprtim novim dokumentom in strmim v belino ter razmišljam o tem, kje začeti. Le da tokrat za razliko od običajnega kreativnega mrka sploh ne gre za to. Tokrat gre za obraten proces – izmed neštetih podob izbrati tisto, ki sem jo pripravljena deliti z vami. In dilemo, kako neskončno množico čustev in misli spraviti v nekaj, kar ima glavo in rep. Kaj prijeti in kje začeti pa ni le izziv tega prispevka, ampak preteklih 13 in nekaj let, odkar sem mama.

V nasprotju z mnogimi sošolkami v najstniških letih nikoli nisem sanjala o veliki poroki in mnogih otrocih. To se je moji najstniški glavi, polni pesmi in zgodb in visokoletečih ciljev, na trenutke zdelo preveč prizemljeno. Premalo ambiciozno. Precej brezzveze in nič kulsko. Morda je po teh nekaj stavkih že koga prijelo, da me pribije na pranger ali mi požuga s prstom, češ, kako pa govoriš. A tako je pač bilo. Do trenutka, ko se je vse spremenilo.

Preberite tudi:

Slovenski ljudski običaji: Obdarovanje žena, mam in očetov, mož

Mama, to je zate…

Štruce lepo dišijo, mamice bolj malo spijo

Prva štruca je bila med najmanjšimi v porodnišnici, druga, manj kot leto dni kasneje, med največjimi. Obe štruci pa tako zelo moji in ljubljeni. In moj svet popoln in kaotičen hkrati. Kako se človek počuti, ko se prebudi naspan? Kakšen občutek je, ko v miru sedeš, poješ kosilo, popiješ kavo in poklepetaš ali morda celo kaj prebereš? Kako je že tisto, ko nisi desetkrat na dan pobruhan in/ali polulan? Bilo je kar nekaj let, preden sem na ta vprašanja spet dobila odgovore. A tistega časa nevednosti ne bi zamenjala za nič na svetu.

Otrok žensko spremeni v mamo, ter ji življenje postavi na glavo.
Otrok žensko spremeni v mamo, ter ji življenje postavi na glavo.
Vir slike: Pixabay

Kar se je prej zdelo pomembno, je kar naenkrat postalo naravnost bizarno. A če se moja oblačila barvno ujemajo? Ja pa kaj, saj sem čista, a nisem? Že to je samo po sebi čudež. Je dekolte prevelik? Ne se hecat. Nikoli si nisem mislila, da bom sredi parka ali celo sredi ambasade potegnila ven levo ali desno (z besedami mojega lačnega otroka) dudo. A lahko me kdo vidi? Ja, pa kaj. Bolje to, kot da mi počijo bobniči.

Kdaj sem šla včeraj spat? Nimam pojma … morda sem celo omedlela. Ampak ponoči je prilezel mali žužek k meni v posteljo in me stisnil okoli vratu, tega se spomnim. Malo sem težko dihala in vroče mi je bilo, ampak je bilo takoooo sladko. Aja, mastne lase imam? Hmm, mogoče, ali pa se nisem pravočasno umaknila, ko je ugotovil, da kaša z jabolki in piškoti ni tako dobra, kot je mislil, da je.

Od mraza pordelih ličk in belih členkov na stisnjenih pesteh, z nasmehi od ušesa do ušesa in s kapama, potegnjenima globoko na obraz, da morata dvigniti brado, da kaj vidita, s tono blata na škornjih in s tragično preminulimi zmečkanimi rožicami v rokah skorajda v en glas zažgolita: »Vse najboljše, mami.« Od tam naprej nista več enotna, eden vošči rojstni dan, drugi dan mamic, a to je najlepše voščilo in pomečkane marjetice (vsaj mislim, da so na začetku to bile) najlepši šopek na svetu.

Od bolečih bradavic do abecede

Malo spanja, vnete bradavice, nadnaravni razvoj vida, ki zaobjame 360 stopinj, ne in pazi neštetokrat na dan pospremljen z obrabo besede mami prehitro mine. Zaveš se, koliko vsega si na novo odkrila. Ko skozi otroške oči in otroško navdušenje opazuješ, kako se jeseni barva listje, kako bel in hladen je sneg, kako mivka, pomešana z morsko vodo, polzi med prsti, kako lepo dišijo rožice in kako težko je kamenje v žepih.

In potem pride prvi šolski dan. Nekje med ponosom in strahom, ko požiraš solze ob ugotovitvi, kako težka so šolska vrata.

Učenje abecede in pesmic, risanje ravnih črt in razvoj finomotorike. In preden se zaveš, si pri ponovnem odkrivanju Afrike v osmem razredu. Čas beži. Na čisto poseben način se tega zaveš, ko nekega dne otrok ne gledaš več dol, temveč iz oči v oči. Ali pa celo gor.

Mami, mami, mami ... besede, ki ti ogrejejo srce, a včasih tudi zavrejejo kri.
Mami, mami, mami … besede, ki ti ogrejejo srce, a včasih tudi zavrejejo kri.
Vir slike: Pixabay

Ko postaneš mama najstnika

Beseda mami do takrat postane manj obrabljena. Včasih jo celo nadomestijo nove skovanke. Včasih se celo delajo, da te ne slišijo. In ne vidijo. Občasno nimaš pojma in nič ne veš. Biti mama najstnika je res nekaj posebnega. Na trenutke se ti zazdi, da si del nekega novega resničnostnega šova, v katerem preizkušajo meje tvoje vzdržljivosti – včasih na posebno krute načine.

Opaziš, da obrača oči, kot si jih v njegovih letih morda ti. Edino, kar je drugače, je verjetno to, da ima v ušesih slušalke … Saj bi jih imela v njegovih letih tudi ti, ampak jih v tistih časih, ko ste v šoli še pisali s kamenčkom po tablici (po znanstvenih ugotovitvah otrok sodeč), pač še ni bilo. In potem se nasmehne in reče »Objeeem mami, rad te imam … saj veš.« Ja, seveda vem. Tudi jaz tebe, a to še ne pomeni, da me občasno ne prime, da …

Biti mama najstnika je poseben izziv.
Biti mama najstnika je poseben izziv.
Vir slike: Pixabay

Želim si, da bi bili moji otroci kot lastovke

Po skrbeh za gradnjo gnezda, v katerem bodo ptički varni, se moraš počasi začeti privajati na gnezdo brez ptičkov. Namesto luštkanih fotografij otrok začneš objavljati fotografije rož in živali, ker mulci nočejo več pozirati. Veš, da jim moraš dati več svobode, veš, da jih moraš vzpodbujati k samostojnosti, a si ne moreš pomagati, da ne bi pogledovala na uro vsakih pet minut, kje hodijo tako dolgo … Da se jim ni kaj zgodilo.

Veš, da bo še prehitro minil čas do takrat, ko bodo poleteli po svoje. In le upaš lahko, da si jim pomagala razviti dovolj močna krila, dovolj trdo kožo, dovolj nežno srce, dovolj odločen kljun, dovolj bister pogled in dovolj ljubezni do gnezda, da se bodo radi vračali. Da bodo vsaj malo kot lastovke. In zdaj tudi vem, da bolj zahtevnega in ambicioznega dela kot biti mama … ni. In da je to delo za vse življenje.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice