Naprej na vsebino

Debelost je bila moj izgovor za pitje

Moj oče je bil uspešen poslovnež in velik pijanec, ki si je želel fantka, a dobil punčko. Ne morem reči, da je bil z mano grob, dosti se je ukvarjal z mano, a kaj ko so bile to »moške« stvari. Posledično sem bila bolj fantovska in povrh vsega še bajsa.

Namreč, ujeta sem bila med očetovo željo, da bi bila fantek, in mamino idejo, da moram jesti, da bom velika in zdrava. Mama pa ni ravno blestela v kuhinji, tako je naša hrana bila vse prej kot zdrava. Zaradi mojega fantovskega vedenja in prekomerne teže sem bila tarča posmeha tako v vrtcu kot v šoli. Da je zadeva bila še hujša, pa sem bila »pridna« deklica, ki je imela same petice, le športna vzgoja je bila U.

Nisem imela prijateljev, starša pa sta živela en mimo drugega in vsak zase želela iz mene narediti otroka po lastni podobi. Običajno pa sta bili ti podobi  kontradiktorni. Edino, pri čemer sta se strinjala, je bila izbira moje srednje šole – gimnazija. Moje želje tu niso bile pomembne, ker onadva pa le vesta, kaj je zame najpomembnejše.

Tudi v srednji šoli sem bila predmet posmeha. Še vedno debela, le da zdaj še neokusno oblečena, ker za bajse dobrih 25 let nazaj ravno niso imeli trendovskih oblačil. Nekaj »prijateljev« sem si pridobila, ker sem bila ponovno pridna dijakinja, ki je vedno imela vse naloge narejene, vse knjige prebrane, pri uri je vedno poslušala in sodelovala ter je bila med profesorji priljubljena. A bila sem tista prijateljica, ki ti naredi nalogo, ti pomaga pri učenju, a z njo se ne družiš, je ne vabiš na zabave.

Počutila sem se kot garjavo dete ter na skrivaj začela piti. Ko so ob petkih po šoli moji sošolci odšli na zabave, sem jaz zavila v trgovino, si kupila vino in šla nekam v naravo in se ga napila. Starša sta mislila, da sem pijana, ker sem se družila, in nista ravno komplicirala.

Alkohol mi je zadoščal le nekaj časa, potem sem se začela rezati, da sem vsaj nekaj čutila. Da nekaj ni v redu, sta starša opazila šele proti koncu srednje šole. Pristala sem na psihiatriji, kjer so se ukvarjali predvsem z mojim rezanjem, o alkoholu pa nihče ni imel pojma. Pa še najstnica sem bila in se je od mene menda pričakovalo, da pijem.

Po treh mesecih, ko se je šola že zdavnaj končala in sem jo uspešno opravila, sem bila ponovno doma, bojda ozdravljena. Starša sta bila v skrbeh, ker sta se bala, kako bo, ker sem odhajala na študij na drug konec države. Obljubila sem, da se bom vrnila vsak vikend domov in da se ne bom več rezala.

Rezala se res nisem, pila pa sem. Na faksu sem bila le številka in nihče se več ni ukvarjal z mojo težo ali fantovskim vedenjem, prijateljev pa tudi ravno nisem imela. S cimro sem se sicer družila, predvsem sva ob večerih pili. Včasih je ona šla na kakšno zabavo, jaz pa sem, kljub temu da me je povabila, raje ostala v sobi in pila sama.

Kljub pitju sem faks naredila, starša sta bila vesela in ponosna, čeravno nisem izbrala smeri, ki sta ju želela onadva, ampak jaz sem imela svoje sanje. Verjela sem, da če bom šla po očetovih stopinjah, me bo imel rad in me bo sprejel.

Službo sem dobila v očetovi službi in sprva sem pitje omejila. Z mano so se sodelavci družili, ker sem bila šefova smrklja in so bili prepričani, da bodo mogoče zaradi tega napredovali. A z vsakim mojim napredovanjem je bilo teh prijateljev manj. Poslušala pa sem, da sem napredovala zaradi očeta. Nihče ni videl, da sem naredila vse za to, da sem prva prihajala v službo, zadnja odhajala iz nje, da zame ni bilo vikendov, praznikov, počitnic. Nikoli nisem bila tako bolna, da ne bi mogla v službo. Bila sem deloholičarka, odvisna od alkohola, ki se je trudila očarati očeta.

Pri 33 sem pristala v bolnišnici. Pitje in prekomerno teža ter stres niso bili ravno dobra kombinacija za življenje. Odkrili so mi raka na črevesju, sicer »na začetku«, tako da je bila ozdravitev zagotovljena, a hkrati sem morala spremeniti način življenja.

Za začetek sem začela s hujšanjem, a bolj kot sem se trudila, manj kilogramov je šlo dol in več sem pila. In ponovno pristala v bolnišnici. Nihče ni sicer vedel, kaj mi je, a krvna slika ni bila ravno ugodna in navodilo, da je nujno, da shujšam, je bilo jasno podano. Ponovno sem naredila »vse«, da bi izgubila tistih 40 kilogramov, ki bi jih morala, ponovno kile niso šle dol, ponovno sem zaradi tega pila in ponovno pristala v bolnišnici. Z alkoholom sem zmešala nekaj tablet, pomotoma, menda.

Takrat je zdravnik začel sumiti, da bi mogoče izvor mojih težav tičal v alkoholu. Po nekaj testih je bilo jasno – moram na zdravljenje. In sem šla. Že tekom zdravljenja sem izgubila 15 kilogramov, a ne s stradanjem in prekomerno telovadbo, ampak s spremembo v življenju.

Ko sem prišla domov, sem s tem načinom nadaljevala in uspelo mi je priti na idealno težo. Dala sem odpoved v očetovem podjetju in se zaposlila pri konkurenci. Tudi tu sem hitro napredovala, a ne ker sem se želela dokazati očetu, ampak ker sem resnično dobra v tem, kar delam.

Z očetom sem se tudi pogovorila, še vedno ne govori z mano. Stara sem 40 let, samska, uspešna, zdravljena alkoholičarka, ki išče sorodno dušo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice