Ljudska pravljica: Mamka Bršljanka

Mati je imela dve hčeri. Nekega dne je zbolela in ni mogla vstati iz postelje. Tako si je zaželela rdečih gozdnih jagod, zato je poslala deklici v gozd, da bi jih nabrali. Vzeli sta vsaka svojo košarico in odšli.

Nabirali sta in nabirali tako dolgo, da sta bili košarici do roba polni. Nobena ni pokusila nobene jagode, vse naj bodo za bolno mamo.

Tedaj je prišla stara mamka, vsa v zeleni bršljan oblečena, in jima rekla: »Lačna sem in že tako stara, da se ne morem več sklanjati; podarita mi nekaj jagod.«

Deklicama se je zelena ženička zasmilila in stresli sta ji v naročje vsaka svojo košarico jagod. Nato sta stekli, da bi jih brž spet natrgali.

Mamka Bršljanka pa ju je poklicala nazaj, prijela ju je za roke in rekla:

»Meni zadošča le nekaj jagod, vse druge nesita svoji mami. Ker sta pa tako dobrosrčni, vzemita vsaka svojo cvetico. Nata, ti belo in ti modro cvetico. Negujta ju, zalivajta vsako jutro s svežo vodo in nikar se ne prepirajta med seboj.«

Deklici sta se zahvalili in odhiteli proti domu.

Ko je mati pojedla jagode, je takoj ozdravela. Deklici sta ji povedali, koga sta srečali v gozdu, in rekla je:

»To je bila Mamka Bršljanka, ona me je ozdravila. Kako sem ji hvaležna in kako sem vesela, da se vama ni kaj hudega pripetilo.«

Kadar sta deklici zalivali vsaka svojo cvetico, prva belo, druga modro, sta se vselej spomnili, kaj jima je rekla Mamka Bršljanka: »Ne prepirajta se med seboj!«

Nekega večera pa sta se le sprli in hudo skregani sta legli vsaka v svojo posteljico.

Ko pa sta zjutraj zalivali vsaka svojo cvetico, sta videli, da sta prek noči cvetova potemnela in sta bila take barve kot najbolj črno oglje.

Prestrašili sta se, žalostni vzeli vsaka svojo cvetico v roko in jokali, da so solze tekle na cvet.

In glej pod solzami je prva cvetica spet postala bela in druga je postala modra, kot sta bili prejšnji večer

Deklici sta se razveselili in se nista več prepirali. Vse zato, ker sta v gozdu srečali Mamko Bršljanko.