Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Tekma za bajtico

Neki kočar si je s svojo pridnostjo pridelal k leseni bajtici še kos polja, da je mogel rediti nekaj koz. Bil je priden in varčen ter je imel lepo vsoto prihrankov. Njegovi trije sinovi so spoznali, da ne bodo mogli vedno skupaj živeti, kajti oče bo umrl in bo zapustil bajtico le enemu izmed njih, dva pa bosta morala po svetu za kruhom. Starejša dva bi bila rada, da bi se oče takoj odločil, čigava bo hišica, ker sta bila prepričana, da bo dedič samo eden izmed njiju. Oče je ljubil vse, posebno pa najmlajšega, ker je vedel, da ga brata črtita ter bi ga rada spodila od doma. Ko je uvidel, da ne bo miru, dokler ne določi dediča, je rekel: »Bajto bo dobil tisti, ki bo tako napasel naše koze, da ne bodo več marale zeljnatih glav.«

Prvi dan je gnal koze na pašo najstarejši sin. Pasel jih je v detelji, dokler se jim je le ljubilo, da so komaj prišle domov. Prepričan je bil, da bo bajtica njegova, in je ponosno korakal za čredico.

Na pragu bajtice je stal oče z zeljnato glavo v rokah in klical: »Hej, kozke! Hej, kozke!«

Koze so zdirjale k pragu in se prerivale za zeljnato glavo.

Oče je odkimal: »Sin, z bajtico ne bo nič!«

Drugi sin je pasel ves dan v žitu in si mislil: »Žito je boljše od detelje in tudi boljše kot zelje. Ni zlomek, da bi bilo kozam po taki paši še do zelja.«

A koze so doma le zdirjale na prag k očetu in grizle zeljnato glavo.

Najmlajši je gnal koze v gozd. Zapodil jih je med dve skali, potegnil iz predpasnika zeljnato glavo in jih poklical. Koze so pridirjale k njemu in začele hlastati po zelju. a on jih je natepel z bičem. To je ponovil nekajkrat in nato gnal kozjo čredo domov. Oče je pritekel iz hiše z zeljem v roki, ker ni pričakoval, da se bo najmlajši tako hitro vrnil s kozami. Ko sta ga starejša brata zagledala, sta se ponorčevala. »Bratec, tvoja bo bajta!«

Koze so zagledale zeljnato glavo – pa zdirjale kakor divje mimo očeta v hlev. Brata nista mogla zatajiti jeze, ko oče zares ponovil njune v šali izrečene besede.

Očetu je postalo življenje odslej pravi pekel. Starejša brata sta ga noč in dan nadlegovala, naj jima da kočo, ker imata kot prvorojenca prvo pravico do dediščine. Zavoljo ljubega miru je oče dal vsakemu sinu sto goldinarjev potnine in odslovil vse tri: »Čez leto dni se vrnite. Kateri mi bo prinesel najlepši šopek, tisti bo posestnik.«

Trije bratje so odšli od doma. Na razpotju sta starejša brata počakala najmlajšega in ga pretepla, da jima je komaj pobegnil po stranski poti. Po njej je prišel do velikega gradu in stopil skozi odprta vrata na dvorišče. Vse je bilo izumrlo, nikjer ni bilo žive duše. Na stopnicah ga je vprašala mačka: »Mladenič, česa iščeš tukaj?«

»Službo! Pa ne za denar, služil bi za najlepši šopek, da bi dobil očetovo bajtico,« ji je odgovoril.

Pogodil se je z mačko, da jo bo nosil leto dni na rokah kakor otroka, ji stregel in kuhal, zato pa bo dobil od nje ob letu lep šopek.

Leto je prav počasi minevalo, a je vendar minilo. Videl je, kako sta brata ponosno korakala mimo gradu in nosila cele grme lepih rož, a on doslej niti opazil ni, da bi delala mačka zanj šopek. Zagrozil ji je: »Tako te bom vrgel, da se boš kar razletela! Leto in dan sem tvoj varuh, a sedaj ne bom niti šopka imel.«

Tedaj mu je mačka ukazala, naj gre v prvo sobo, odpre omarico in vzame, kar je v njej. Dobil je tam najlepši šopek sveta.

Vesel se je vrnil domov in oče mu je v drugič prisodil bajto. Imeti je pa le ni mogel, ker sta bila brata preveč hudobna. Zato je oče zopet naštel vsakemu po sto goldinarjev in naročil, naj se zglase čez leto dni z zlatimi prstani. Kdor bo prinesel najlepšega, bo dobil bajtico.

Odšli so kakor pred letom dni in starejša sta mlajšega zopet pretepla na razpotju. Najmlajši se je vrnil na grad k mački za varuha in si izgovoril za plačilo najlepši prstan.

Čez leto dni je videl brata, ko sta šla mimo in so se jima prsti svetili od samih prstanov. Zopet je šel nad mačko, ona pa ga je poslala v drugo sobo. Tu je dobil tako lep zlat prstan z dragimi kamni, da je njih blesk razsvetlil ves grad in mu svetil ponoči, kakor da bi nosil sonce v rokah.

Tako je najmlajši že tretjič dobil pravico do bajte, a oče tudi tokrat ni mogel držati besede. Zopet je odpravil vsakega sina s sto goldinarji na pot ter obljubil bajto tistemu, ki bo pripeljal po letu dni najlepšo nevesto na dom.

Najmlajši se je zopet vrnil na grad. Mačka mu je obljubila nevesto, ki ji ne bo para na svetu. Najmlajši brat je ostal vse leto v službi pri mački.

Čez leto dni sta brata peljala svoji nevesti mimo mačkinega gradu. Najmlajši brat ji je tedaj očital: »Jaz tepec! Kje naj dobim nevesto? Mačke vendar ne morem popeljati domov kot najlepšo nevesto na svetu! Trikrat sem si že pridobil bajtico, a nazadnje bo vendarle last srednjega brata, ki si je izbral res lepo nevesto.«

Mačka se mu je ob teh besedah pričela dobrikati in mu je rekla: »Plačilo dobiš, le nič se ne boj! Pojdi v tretjo sobo, tam boš našel kotel vrele vode, ob kotlu pa posteljo. Vrzi me v kotel vrele vode, ko bom prišla na vrh, me ujemi, spravi v posteljo in lezi k meni.«

Napravil je vse, kakor mu je naročila, čeprav se mu je mačka zelo smilila. Takoj nato je zaspal.

Zbudil ga je silen šum in ropot, po gradu je tekala gospoda in služinčad, topovi so pokali in slišali so se klici: »Tekmec za bajtico, vstani, saj si graščak in ženin najlepše neveste sveta!«

Pomel si je oči, da bi se prepričal, da li bedi in ne sanja. Pogledal je kraj sebe, kamor je bil poprej položil mačko, in namesto nje je zagledal prelepo dekle. Še tistega dne se je oženil s prelepo graščakinjo in tako je postal gospodar bogatega, a do tedaj zakletega gradu.

Naslednji dan se je odpeljal z ženo domov. Zelo je prestrašil srednjega brata, ki se je že imel za srečnega dediča. Oče pa se je čudil.

Najmlajši se je poslovil od očeta in bratov rekoč: »Začel sem s kozami, prislužil pa sem si najlepšo ženo in graščino, ker sta mi brata trikrat odgriznila pridobljeno pravico.«

Tekma za bajtico je slovenska ljudska pripoved, ki izhaja iz Koroškega. Povedal jo je Ivan Jelen Mežici, kasneje pa jo je zapisal Vinko Möderndorfer. Pripoved je prvič izšla v zbirki Babica pripoveduje leta 1980.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice