Naprej na vsebino

Nasilje nad starejšimi – kdaj bo dovolj pomembna tema

»Mladi in stari ne gredo skupaj,« je misel, ki jo je moja babica vztrajno ponavljala. A je v teh besedah kaj resnice? V Sloveniji je kar nekaj tem, ki veljajo za tabu, tem, o katerih se ne govori, no, če ni ravno že nek svetovni dan, ki nas opozori na to, da je menda treba kaj reči. Takrat vse živo objavlja zapise o tej sporni tematiki, vsak s svojim stališči, ki v večini nimajo kaj veliko skupnega z realno tematiko.

Dan, teden, mesec v znamenju neke tabu teme mine, karavana gre dalje, a težave ostanejo, do naslednjega dne, ko jih bo nekdo izkoristil za lastno promocijo. Ti, ki pa posamezni tematiki posvečajo življenje, pa bodo spregledani, še kdo se jim bo upal reči, da nimajo pojma.

Če se vrnem na mlade in stare, ki nikakor ne gredo skupaj, menda, se nekako s tem ne morem strinjati, ker menim, da je vse odvisno od odnosa in spoštovanja. Dostikrat slišimo, da so današnje generacije nemogoče, da so rezultat permisivne vzgoje. Pa je res temu tako?

Če bi naše dedke in babice vprašali, kakšni so bili naši starši, bi kaj kmalu slišali tisoč in eno prigodo staršev, ki jo vztrajno želijo skriti in pozabiti. Podobno bi za nas znali povedati naši starši in bomo mi povedali vnukom. Vsaka generacija je naredila mogoče korak dalje in začela s stvarmi, ki so bile starim nepojmljive. To sledi vsem generacijam že vrsto let.

Podobno kot »neljube dogodivščine« se iz generacije v generacijo, s kakšnim preskokom, prenašajo tudi nasilje in zlorabe. Mogoče smo v zadnjih letih že začeli naslavljati to tematiko, a bistveno prepozno in bistveno premalo. Dostikrat pa se nasilje in zlorabe interpretirajo napačno, zavajajoče in delno.

Dejstvo je, da je vsako nasilje ali zloraba nedopustno in da tu ne bi smelo biti manevrskega prostora za toleranco. Mi pa se že ob sami ideji, da se otrok ne sme tepsti, kregamo in skušamo dokazovati svoj prav.

Otroci so sad dela staršev, če je staršem to všeč ali ne. Kadar so otroci »pridni«, se o učinkovitosti vzgoje ne dvomi, težava pa nastane, ko otroci začno hoditi po poteh, ki jih starši ne odobravajo. Še huje je, če gre za družbeno nesprejemljiva vedenja in dejanja. Na koncu pa otrok izstavi »račun«, ki pa ni vedno všečen staršem.

»Spoštovati očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji.«
»Spoštovati očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji.«
Vir slike: Splet

Naši starši in delno tudi moja generacija smo bili vzgojeni v nekem prepričanju, da je treba »Spoštovati očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji.« Nihče ni upal podvomiti o tem. Ljubezen in spoštovanje do staršev sta bila tako močna, da nikomur niti pod točko razno ni prišlo na pamet, da bi se staršem uprl, jim upal povedati »svoje«.

Če že, pa je bil ne glede na starost deležen klofute in kletvic, graj v smeri, da je nehvaležen, nespoštljiv in da ga je lahko sram. K temu je pristopila še cela »žlahta« in bližnji. Ker se to ne sme.

Redko se je našel kdo, ki je klofuto vrnil in bil dejansko nasilen do svojih staršev. Običajno se je to dogajalo skrito pred očmi javnosti, tudi zdaj je žal tako, a so ljudje za to vedeli in nasilnega otroka obsojali ter običajno dodali, da je vedno bil čuden, da je moten, da je alkoholik ali da so ga preveč razvadili.

Zavedanje, da si vsak starš ne zasluži te titule, je za sabo potegnilo tudi nespoštovanje in pogum, da se s starši, vsaj na stara leta, da soočiti. V imenu že nečesa, ker so starši krivi za vso nesrečo posameznika. Žal smo s tem prestopili iz ene skrajnosti v drugo.

Res je, da so otroci rezultat odnosa staršev do njih, a ga s tem ne determinirajo. Ja, mu oteži življenje do tam, do koder otrok dovoli. Vsak posameznik ima možnost živeti svoje življenje, in če že za svojo nesrečo krivi starše, lahko to »legitimno« počne do 18. leta, od tu dalje pa se mora le odločiti.

Ali se bo s starši soočil in dobil starše v pravem pomenu besede ali zgolj ugotovil, da sta ga vzgajali osebi, ki sta ga le spočeli in ga »spravili« do kruha, to pa je tudi vse. Težko spoznanje, ki marsikaj postavi na tehtnico. Tveganje, ki daje svobodo in ki tlakuje svobodno pot posameznika.

Verjamem, da vsi starši vzgajajo svoje otroke v upanju, da svoje delo opravljajo najboljše. Nekaterim to dejansko uspe, drugim malo slabše, nekateri pa pogrnejo. A dober starš je tisti, ki upa priznati, da je naredil napako, in jo skuša tudi popraviti. To pa zmore le redkokdo iz te »starejše« generacije. Ideja o tem, da se starš opraviči otroku, jim je tuja.

Posledično se odrasli otroci znajdejo v situaciji, ko svojo nemoč in hkrati neustavljivo hrepenenje, da bi bili od staršev sprejeti in ljubljeni, kažejo v obliki nasilja. Nasilje niso zgolj udarci, zmerljivke, ampak tudi zanemarjenje.

Dostikrat se zgodi, da se odrasli otrok odloči, da s svojimi starši ne želi imeti nič, ker so ga preveč prizadeli. Ko starši, ki so že starčki, potrebujejo pomoč, pa se od otrok zahteva in pričakuje, da bodo poskrbeli zanje. Če je to prav, bo vsaka generacija odgovorila po svoje.

A ne glede na to, karkoli je starš naredil otroku, kar nikakor ni bilo prav, otrok nima pravice, da je do starša fizično ali verbalno nasilen ter ga zanemarja. Če se je odločil, da s staršem ne želi imeti nič, naj to jasno pove. Seveda bo okolica imela svoje mnenje, a okolica ni bila del te družine, ko so se vrata zaprla.

Kot že omenjeno, vse je v odnosih. Otrok, ki lahko svojega starša občuduje, ga bo spoštoval. Starš, ki bo znal priznati svoje napake, pa bo v očeh otroka vreden občudovanja. Biološkost še ne daje pripadnosti, hkrati pa ne sme in ne more biti osnova za to, da otrok nekaj mora.

A ne glede na to, karkoli je starš naredil otroku, kar nikakor ni bilo prav, otrok nima pravice, da je do starša fizično ali verbalno nasilen ter ga zanemarja.
A ne glede na to, karkoli je starš naredil otroku, kar nikakor ni bilo prav, otrok nima pravice, da je do starša fizično ali verbalno nasilen ter ga zanemarja.
Vir slike: Splet

V tej filozofiji, kaj so dolžnosti staršev in otrok, smo se nekje davno izgubili in ne zmoremo priti ven. Le vrtimo se v enih in istih vzorcih, ki pa imajo grozovite posledice. Tako lahko beremo jok parajoče zgodbe o tem, kako so starejši zanemarjeni, kako so jih zlorabili ali celo umorili zavoljo dediščine.

Danes so starejši prišli malce v ospredje, ker je dan boja proti nasilju nad starejšimi, a jutri bodo ponovno le občasne zgodbe. Problematika je globlja, kot je videti, in čas je, da se o njej začnemo pogovarjati pogosteje in glasneje. Ter da se enkrat končno reče »bobu bob« in na glas pove, da je lahko vsakdo žrtev, ne glede na spol, starost, izobrazbo, stan, vero, raso …

Če zapišem, da skoraj vsaka vas pozna vsaj en primer, ko se govori, da starejši otroci zganjajo takšno ali drugačno nasilje nad svojimi ostarelimi starši, se ne bom veliko zmotila. Žalostno je le, da se o tem govori le ob današnjem dnevu in v primeru, če se kakšna zgodba znajde v medijih.

Da smo začeli govoriti o spolnih zlorabah, je trajalo desetletja, koliko časa bomo potrebovali, da bomo resno spregovorili o gordijskem vozlu nasilja nad starejšimi?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice