Prejeli smo: Ustanovitev Slovenske zveze
Življenje je nenavadna pot po kateri hodimo. Vsakdo jo doživlja po svoje, vidi na dogodke »po svoje«. Iz vsake zgodbe se lahko nekaj naučimo, če ji le prisluhnimo. Svojo zgodbo se je odločila z nami deliti tudi naša bralka, zato bomo njene zapise iz knjige Družinske podobe delili tudi z vami.
Po končanem študiju na univerzi v Lundu sem leta 1990 dobila zaposlitev na šoli Komvux, Šola za odrasle v Landskroni, kjer sem leta 1982 tudi sama začela svoj študij. Moja diploma Bachelor of Arts (Fil kand) na fakulteti za kulturo in znanost v Lundu (Kulturvetarlinjen) in dodatno izobraževanje na Pedagoški fakulteti mi je sicer omogočala primernejšo zaposlitev v katerem od arhivov ali muzejev, toda takrat za mojo zaposlitev v njih ni bilo prostega mesta.
Na Komvux-šoli sem poučevala švedski jezik kot drugi jezik (SV2). Poučevala sem begunce, predvsem odrasle tujce, ki so pobegnili iz vojne morije v Zalivu, pozneje pa tudi begunce iz republik bivše Jugoslavije. Beguncev je bilo vedno več in več. Med njimi so bili tudi nepismeni, predvsem ženske, ki so potrebovali pomoč pri učenju švedskega jezika. Ob delu sem se tudi sama izobraževala v Lundu na Inštitutu za nordijske jezike (Institutet för nordiska språk). Tu sem študirala pedagoške prijeme za pouk švedskega jezika kot drugega jezika. To pedagoško delo sem nato opravljala enajst let, vse do moje invalidske upokojitve, decembra 2001.
Za orkester Lastovke mi v času mojega službovanja res ni preostalo kaj dosti časa in energije. Vendar sem vodila slovensko društvo, ki se je leta 1977 preimenovalo v SKD LIPA. Pred tem je društvu med drugimi predsedoval več let tudi Zvonko Benček. Bila sem še aktivna v pevskem zboru Lipa, v vokalnem tercetu Sestre Budja in sem delala kot vodja administrativnih poslov društva.
Dolgih devet let sem bila tudi tajnica Slovenske zveze na Švedskem, ustanovljene 24. februarja 1991. Z Zvonkom sva se včasih na predsedniškem stolčku za kakšno leto zamenjala. Predvsem tajniško delo pri Slovenski zvezi je občasno terjalo veliko mojega časa, saj je bilo treba navezati stike in prepričati Švede, da bo Slovenija postala in ostala samostojna država! Na priznanje Slovenske zveze kot enakopravne organizacije smo čakali skoraj tri leta.
Med tem časom se je bilo potrebno uveljavljati in dokazovati, delati še več kot prej in to vse brez državne denarne pomoči. S prvim predsednikom SZ, Brankom Jenkom, sva večkrat založila sredstva iz lastnih žepov, da je delo lahko šlo dalje.
Vidni Slovenci v Stockholmu, vajeni dela v Koordinacijskem odboru pri predhodni jugoslovanski zvezi, so bili sicer »bližje jaslim«, a so sprva nasprotovali osamosvajanju Slovenije, niso v to verjeli. Tako nam entuziastom ni preostalo drugega, kot da se po amatersko spoprimemo s švedskimi oblastmi tudi na tem področju.
Dogovorili smo se, da v novi vlogi tajnice Slovenske zveze na Švedskem (SZ) jaz pripravim osnutek statuta SZ, ki bi ga potrdili na naslednjem občnem zboru 1992. Tako sem tudi storila. Po modelu statuta takratne Hrvaške zveze na Švedskem sem pripravila statut Slovenske zveze, ki je bil z nekaj spremembami sprejet naslednje leto na občnem zboru v Göteborgu. Dobila sem tudi nalogo, da sem narisala načrt za pečat SZ, po katerem je potem bil tudi izdelan in ga SZ uporablja še danes.
Augustina Gusti Budja Benček
Powered by Contextual Related Posts
