Naprej na vsebino

Takšne stroške testiranja bodo po novem plačevali delodajalci anticepilcev

Število okužb s koronavirusom se ponovno viša in ne glede na to, da imamo brezplačno na voljo tako cepljenje kot tudi testiranje, se bližamo rdeči fazi. A testiranje ne bo več dolgo brezplačno. Čez manj kot deset dni bo izvajanje presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb s koronavirusom, razen za nekaj izjem, postalo plačljivo.

Med izjemami so uporabniki zdravstvenih storitev, oskrbovanci socialno varstvenih zavodov, osebe v zavodih za prestajanje kazni zapora, prevzgojnih domovih, centrih za tujce, varnih hišah, azilnih domovih, integracijskih hišah in kriznih centrih za otroke ter osebe, ki se zaradi medicinskih razlogov ne smejo cepiti.

Od začetka uvajanja presejalnega programa pa do danes je za hitre teste iz državnega proračuna šlo 53 milijonov evrov, za PCR-teste pa še dodatnih 70 milijonov evrov. In država, glede na to, da je zdaj cepiva za vse dovolj, ne vidi razloga, da bi strošek hitrega testiranja še povečevala.

Prvotni namen spremembe Uredbe o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb s koronavirusom, ki se bo začela uporabljati 23. avgusta, je bil, da bi s tem dosegli večjo precepljenost populacije, ki na današnji dan znaša malo preko 40 odstotkov cepljenih z obema odmerkoma in je precej pod zastavljenim ciljem 60 odstotkov. Če ne prej, naj bi se posamezniki odločili za cepljenje takrat, ko jih bo testiranje udarilo po žepu, ampak, ali jih bo res? Ali bo ponovno udarilo tiste, ki jih tolče že od marca 2020? Ja, kot kaže bo ponovno na udaru gospodarstvo. Tistim, ki se bodo morali testirali za potrebe opravljanja svojega dela, bo namreč glede na Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) stroške testa kril delodajalec.

Hitri testi bodo povsod veljali le 48 ur

Posamezniki iz določenih poklicnih skupin – denimo zaposleni v zdravstvu, domovih za starejše, v šolstvu itd. -, ki niso cepljenji proti covidu-19 oz. ga niso preboleli, se morajo po trenutno veljavnih predpisih testirati na okužbo z novim koronavirusom enkrat tedensko.

Trenutno za zaposlene rezultat hitrega testa velja sedem dni, medtem, ko za obiskovalce samo 48 ur. Obeta se poenotenje. Vir slike: splet.
Trenutno za zaposlene rezultat hitrega testa velja sedem dni, medtem, ko za obiskovalce samo 48 ur. Obeta se poenotenje.
Vir slike: splet.

Enako velja (v skladu z Odlokom o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, ki bo v veljavi do 15. avgusta) za zaposlene oziroma druge osebe, ki izvajajo ponujanje in prodajanje blaga in storitev potrošnikom in opravljajo naslednje dejavnosti: storitve higienske nege (kot na primer storitve frizerskih salonov, kozmetične ter ostale dejavnosti salonov za nego telesa, pedikura, manikura), nezdravstvene svetovalne in terapevtske storitve, storitve strokovnega oziroma poslovnega izobraževanja in usposabljanja (kot na primer inštrukcije, jezikovne šole, strokovne delavnice), obratovanje igralnic, igralnih salonov in prirejanje posebnih iger na srečo, sejemska ali kongresna dejavnost, gostinska dejavnost priprave in strežbe jedi in pijač, nastanitvene storitve ter storitve gostinskih obratov, ki nudijo glasbo za ples oziroma družabni program od 5. do 24. ure.

To se bo najverjetneje kmalu spremenilo, saj naj bi po novem za vse dejavnosti (tako za zaposlene kot tudi obiskovalce) veljal pogoj PCT (prebolevnik, cepljen, testiran), pri čemer dokazilo o negativnem rezultatu testa na novi koronavirus s PCR-testom ne bo smelo biti starejše od 72 ur od odvzema brisa, dokazilo s hitrim testom pa ne starejše od 48 ur od odvzema brisa. S tem se bo rok veljavnosti testov poenotil z rokom, ki že nekaj tednov velja za obiskovalce v gostinstvu in na kulturnih ter drugih prireditvah.

Kdo mora plačati testiranje v skladu z veljavno zakonodajo?

Ideja o tem, da bodo s plačljivimi testi ljudi pripravili do cepljenja, se ni ravno izšla. Testiranje delavcev (v kolikor je to obvezno) v skladu z veljavno zakonodajo ne bo stalo prav nič. Zakon o varnosti in zdravju pri delu namreč določa, da zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavcu ne sme povzročiti finančnih obveznosti, prav tako zdravstvene posledice opravljanja dela ne smejo prizadeti delavčeve plače ter posegati v njegov z delom pridobljeni materialni in socialni položaj. Stroški testov bodo tako na plečih delodajalca.

Poleg tega je delodajalčeva napotitev delavca na opravljanje testa na covid-19 dejansko izpolnjevanje obveznosti delavca iz delovnega razmerja, vsak tak čas pa je upoštevajoč določbe 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) treba vštevati v delovni čas zaposlenega. Tako je delavec za ta čas upravičen tudi do plačila za delo oziroma do stoodstotnega nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR-1.

Če mora delodajalec plačati zaposlenemu za čas, ki ga je porabil za testiranje, pa to ne velja tudi za primer cepljenja. V primeru, da se delavec odpravi na cepljenje proti covidu-19, ki je prostovoljno, časa, ki ga porabi, ni mogoče samodejno upoštevati ne kot delovno obveznost, niti kot obvezen ukrep zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu in se mu zato ta čas ne všteva v delovni čas.

V skladu z veljavno zakonodajo je delodajalec dolžan plačati testiranje zaposlenega, poleg tega pa je zaposleni upravičen tudi do denarnega nadomestila za čas testiranja. Vir slike: Cekin.
V skladu z veljavno zakonodajo je delodajalec dolžan plačati testiranje zaposlenega, poleg tega pa je zaposleni upravičen tudi do denarnega nadomestila za čas testiranja.
Vir slike: Cekin.

Kaj to pomeni za delodajalce v številkah?

Prvi primer: lokal z dvema zaposlenima, ki nista cepljena. V kolikor je lokal odprt šest dni na teden, to pomeni tri testiranja tedensko, oziroma povprečno 12 testiranj na mesec. Če je strošek posameznega testiranja 12 evrov, to pri dveh zaposlenih nanese 288 evrov na mesec ali 3456 evrov letno.

Drugi primer: večje zasebno podjetje s 40 zaposlenimi, ki opravlja dejavnost pet dni na teden. Pri dveh testiranjih na teden se strošek testiranja za delodajalca zavihti na malo pod 3840 evrov mesečno, oziroma malo manj kot 50.000 evrov na letni ravni. V kolikor je v podjetju precepljenost na ravni državne precepljenosti, torej 40 odstotna, bi bil strošek na mesečni ravni 2304 in na letni 27.648 evrov.

Tretji primer: Petrol d.d. – 3265 zaposlenih. Strošek testiranja takega števila zaposlenih, v kolikor se testirajo dva krat na teden, bi bil 313.440 evrov mesečno, oziroma preko tri milijone in pol na letni ravni. Seveda niso vsi zaposleni na takih delovnih mestih, kjer bi bili v stiku s strankami in morda zato primer ni najboljši, vendar kljub temu opravi svoj namen prikaza stroška za delodajalca. Da bomo korektni, tudi tokrat omenimo, da v kolikor je v podjetju precepljenost na ravni državne precepljenosti, torej 40 odstotna, bi bil strošek na mesečni ravni 188.064 in na letni dobra dva milijona evrov.

Dodatno je v vseh primerih k strošku delodajalca treba prišteti še plačilo za tisti čas, ko delavcev sicer ni bilo na delavnem mestu, so pa izpolnjevali obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da so se šli testirat.

Četrti primer: šolstvo. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v šolskem letu 2019/20 v javnih vrtcih zaposlenih 11.887 vzgojiteljic in vzgojiteljev ter njihovih pomočnikov, v javnem osnovnošolskem izobraževanju 21.805 oseb, v javnih srednjih šolah za mladino in odrasle 6874, v ustanovah na terciarni ravni izobraževanja je bilo zaposlenih 5763 strokovnih delavcev. Skupaj torej 46.329 zaposlenih, ki, v kolikor se morajo testirati dva krat tedensko, štiri tedne na mesec s testi, ki stanejo 12 evrov po osebi, to znese malo manj kot štiri milijone in pol evrov mesečno, oziroma 44 milijonov in pol v šolskem letu (deset mesecev) ali dobrih 26 milijonov in pol v tem istem času, v kolikor je precepljenost šolnikov enaka deležu precepljenosti na državni ravni.

Kdo je njihov delodajalec, se ve. In v kolikor bo testiranje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju obvezno, se tudi ve, kdo bo te teste (vsaj posredno) plačal. To isto gospodarstvo, ki bo, po tem, ko bo plačalo teste za svoje zaposlene, preživelo. Kajti ne glede na vse, se delavci ne bodo odločili za cepljenje zgolj za to, da bi razbremenili svojega delodajalca. Zagotovo se bo našel kdo, ki bo prav rad nastavil nos za palčko tudi zato, ker ima občutek, da mora za denar, ki ga zasluži, delati preveč. Pa naj šef plača vsaj teste, če že povišice ne da.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Poklici

Kam so vsi natakarji šli?

Če je bilo pomanjkanje natakarjev očitno že v preteklosti, so po epidemiji covida-19 postali redki kot dragulji. Se pa najdejo gosti, ki z njimi še vedno ravnajo kot svinja z mehom.

Prijava na e-novice