Knjiga vseh knjig, ki je tudi prodajno uspešna, kar je za slovenski prostor nekaj posebnega, bi bilo najkrajše rečeno o knjigi, ki je izšla konec septembra izpod peresa dr. Rada Pezdirja in je rezultat šestletnega skrbnega preučevanja »udbovskega« dela državnega arhiva in v tej knjigi laikom nezanimive, suhoparne številke, izražene v transakcijah, kar oživijo kot najbolj napeta filmska zgodba.
Več kot dovolj razlogov za pogovor z dr. Radom Pezdirjem.
Osnova, zakaj je bila slovenska tranzicija takšna kot je bila in zakaj je Slovenija začela capljati za drugimi tranzicijskimi državami je vprašanje, s katerim se ukvarja in se je ukvarjalo veliko ljudi, verjetno je tako vprašanje iritiralo tudi vas, gospod Pezdir in iskrene čestitke za tako obsežno in temeljito delo.
Ja, hvala za čestitke. Sem ekonomist in ekonomisti smo preučevali tranzicijo, celoten način reformiranja privatizacije in delali primerjavo, katere države so bile bolj in katere manj uspešne pri tem prehodu po padcu Berlinskega zidu. Nam se je ves čas razkrivalo, da so v Sloveniji neke strukturne težave, vendar jih nihče ni jemal resno, dokler ni prišlo do nenormalno močne inkluzije v času bančno finančne gospodarske krize v Sloveniji, kjer je bilo krčenje bruto domačega proizvoda najvišje, vztrajalo je najdlje in stroški so bili izjemno visoki. Spomnite se trimilijardne sanacije slovenskega bančnega sistema. In to me je napeljalo na misel, da vendarle morda obstaja še kaj drugega, kar smo ekonomisti spregledali. In ozrl sem se proti najmanj preiskanemu delu, za katerega smo vedeli, da je pomemben za celotno tranzicijo in to so omrežja. Vprašati se je bilo treba, kako se tvorijo, kako nastajajo in kaj so njihove poslovne značilnosti. No, od tam naprej se je zgodba razvijala do končne posledice, knjige, ki je prinesla več razkritij, kot sem se na začetku nadejal sam.
Vir slike: Twitter.
Kako ste dobili navdih za raziskovanje, vendarle ste racionalist in ne verjamete v metafizična poimenovanja kot je navdih in kako se vam je potem odprla pot do arhiva Slovenije, do udbovskega dela, kjer se je vaše raziskovanje nadaljevalo. In kakšen je bil ustroj tega mehanizma?
Najprej k prvem delu vprašanja: začel sem sistematično preučevati omrežja, kar pomeni, da sem pregledoval njihove lastniške strukture in posle v zgodovini, da bi identificiral ta omrežja. Zelo kmalu sem naletel na skupni imenovalec teh omrežij. Namreč v začetku 90-let prejšnjega stoletja, ko je prišlo do vseh reform, je prihajalo do situacije, da je bil v vseh podjetjih, ki so bila najmočnejša in najbolj omrežena, skupni imenovalec. V v lastniški konfiguraciji ali v poslovni konfiguraciji, je vedno nastopalo kakšno podjetje iz tujine – iz Avstrije, Nemčije, pa tudi iz davčnih oaz – držav s posebnim davčnim režimom – Luxenburga, Lihtenštajna, Cipra, Britanskih deviških otokov, Otoka Man, itd.
Vir slike: Splet.
Naslednje raziskovalno vprašanje, ki se mi je porajalo je bilo, ali so bile te davčne oaze in podjetja, prisotne že prej, preden je sistem kolapsiral. Pregovorno vemo, da so bila, toda bilo je treba pogledati, ali je bilo kaj posebnega v zvezi s temi podjetji. No, jaz sem šel v globino in ugotovil, da so bila, toda baze podatkov, kjer bi to našel, so bile težko dostopne. In v določenem trenutku sem enostavno dobil preblisk, da mogoče bi pa v Arhivu Slovenije, v znamenitem fondu 1931, v udbovskemu fondu torej, mogoče kaj bilo. Takoj sem se povezal z Romanom Leljakom. Pojasnil mi je, da se on ne ukvarja z ekonomijo, vendar da bi tam moralo kaj biti. Posvetoval sem se z osebami, ki so strokovni sodelavci v arhivu in že v prvem gradivu, ki sem ga dobil, sem naletel na prvo davčno oazo, ki jo je ustanovila Služba državne varnosti že leta 1951v Lihtenštajnu po navodilih partije, do tam dalje se je začela vse razpletati in sestavljati, čeprav je trajalo še šest let raziskovalnega dela, da sem prišel do knjige.
Zdaj se pa bojim, da sem pozabil, kakšen je bil drugi del vprašanja…
Kakšen je bil ustroj tega mehanizma, se opravičujem, ker sem naredila napako in vas vprašala preveč naenkrat…
Niste naredili napake, včasih se le ne morem zaustaviti in nastanejo verbalne kače, ki so pri meni neskončne…
To omrežje se je konfiguriralo l. 1951 tako da je povezalo denarni krogotok in narejeno je bilo v konspiraciji pred regulatorji preko partije do podjetja v Sloveniji, ki je imelo v njem umeščen oddelek Uprave državne varnosti. To lahko vidite v dokumentarni prilogi knjige. Potem pa je bil posel speljan naprej do Trsta, od tam umaknjen v švicarske banke, za polno anonimnost pa premaknjen lastniško v Lihtenštajn. Ta vzporedni mehanizem je tako konstrukcijo ohranil do leta 1990, ko se temu doda še banka v Švici, kasneje znana kot NLB Interfinanz, kar pa je bila krona celotnega delovanja vzporednega mehanizma.
Vir slike: Knjiga Vzporedni mehanizem globoke države. Avtor Rado Pezdir.
Ta mehanizem je bila, enostavno povedano, prikrita dejavnost slovenske partije, ki jo je operativno izvajala Uprava državne varnosti za različne namene, v navadi se je pritisnilo na gumb in uporabilo ta sistem, ko je prišlo do kakšne večje težave in je morala partija stabilizirati svojo pozicijo. Najbolj očitna uporaba vzporednega sistema je bila – kar podrobno opisujem v knjigi – leta 1990, ko se ga uporabi za izvoz kapitala in začne ta kapital v devetdesetih letih pritekati nazaj. Nato stabilizira in konfigurira omrežja, ki postanejo tranzicijski zmagovalci in, kar je zelo dobro rekonstruirano in kar boste lahko prebrali v knjigi, je vrnitev tega kapitala v medijsko industrijo, v bančno industrijo in v zdravstveno industrijo, primarno v dobave medicinske opreme in tehnike.
To je omogočalo, da je bil kapital, ki je pritekal čez vzporedni mehanizem, lahko v funkciji širšega cilja, stabilizacije družbeno političnega sistema z vidika presečne množice politike, bančnikov in vsega gospodarstva.
Torej celovita rekonstrukcija ancien regimea.
V tem smislu, da so tisti, ki so upravljali s tem režimom pred padcem Berlinskega zidu, zelo dobro dojeli, kaj imajo v svojih rokah in kako lahko to uporabijo, da se, tudi v času tranzicije, vzpostavijo kot močni igralci in odločevalci na več področjih, od medijev, preko politike, do gospodarstva.
Našli ste povezavo med vzporedno ekonomijo in tranzicijo in jo prek ugledne italijanske revije skupaj z Janezom Šuštaršičem umestili v širši prostor. To je bilo verjetno zelo pomembno, da se je to zgodilo, zaradi konsistentnosti vašega dela.
To je ena zadeva, drugo pa je, da je to zdaj postalo del akademskega sveta in del uradne razlage in pojasnila slovenske ekonomske zgodovine in zgodovine nasploh. To je bil znanstveni članek v precej visoko rangirani reviji, ki je prestal vse recenzentske postopke – kar pomeni, da je to del uradne zgodovinske in ekonomske zgodovinske znanost, in tega nihče ne more premikati v domeno fantazem, kot so premikali vse, kar je delal Slivnik s svojo znamenito »četico«.
Našli ste tudi sledi do vzporednega bančništva, ga umestili v širši kontekst in to vašo obsežno knjigo začenjate na koncu, z zadevo Farokh in potem greste nazaj, v zgodovino. Lahko opišete, kako je funkcioniral ta vzporedni bančni sistem, ki ima svoje specifike – kako je torej ta deloval?
Zelo različno v različnih obdobjih. Če se ozremo nazaj, na zadnjo epizodo: mi smo morali narediti dve sanaciji slovenskega bančnega sistema, odkar ta država obstaja, vendar je zadnja sanacija pokazala, da se je vztrajno izigraval regulator, da vztrajno niso veljala nobena priporočila, ki veljajo na normalnem bančnem trgu in se tudi na noben način niso upoštevale interne procedure po bankah. Kar daje jasen sklep, da je obstajala v bančnem sistemu, primarno v Novi ljubljanski banki, neformalna struktura, ki je odločala o podeljevanju kreditov in rezultat je tak, kot je. Npr. 300 milijonov, ki so izginili v imperiju Darka Horvata, ki se imenuje Aktiva, skupaj s sistemsko Faktor banko, kjer je bila Aktiva eden največjih in ključnih lastnikov. In prav na primeru Aktive lahko vidite, kako posli vzporednega bančništva izvirajo iz vzporednega mehanizma – opisujem namreč celotno zgodbo o tem, kako je Aktiva, ki je kasneje postala presečna lastniška množica med Darkom Horvatom in Izraelcem Nochiem Denknerjem, evolirala na enem starem poslu, ki sta ga začela izvajati Uprava državne varnosti in izraelska predhodnica Mosada takoj po koncu II. svetovne vojne. Se pravi, neka linija, direktno izčrtana, ki kaže na poseben položaj nekih kreditojemalcev na slovenskem bančnem sistemu, kjer so banke obravnavale na čisto poseben način in ta osnovni mehanizem vzporednega odločanja neformalnih vzgibih, mimo regulatorjev in zakonodaje, zrcali tisto, kar se je zgodilo leta 1968, ko je Niko Kavčič dobesedno inkorporiral NLB in jo takoj umestil v mehanizem vzporedne ekonomije in jo skadroval z nekdanjimi sodelavci z ekonomskega oddelka Uprave državne varnosti, ki so delali to znamenito operacijo odpiranja podjetja v Lihtenštajnu.
Vir slike: Splet.
Vzporedni mehanizem označujete kot Leviatan (pošast iz Stare zaveze, ki sta jo med številnimi uporabila tudi Tomas Hobbs in naš Vitomil Zupan…) Zakaj vam je bilo táko poimenovanje tako priročno?
Ker se mi zdi smiselno, je pošast, ki je ne zaznaš in je pod globino, vendar pa dela vse, da stabilizira in centralizira svojo moč in izvaja neko totalitarno konsolidacijo družbe. In ravno to je vzporedni mehanizem bil. Bil je prikrit, ker je z njim upravljala Uprava oz. kasneje Služba državne varnosti, kjer je šlo po partijskih narekih in kjer je bilo pošastno do te mere, da smo se na koncu v devetdesetih letih zbudili in ugotovili, da so tranzicijski zmagovalci stari fantje, vsi ostali pa nismo vedeli, v katerem svetu se nahajamo, in odkod njim moč in kapital. Zdaj se je pokazalo, da je ta pošastni Leviatan prišel iz podzemlja po padcu Berlinskega zidu in stabiliziral družbeno ekonomsko moč elite, ki je zrasla v bivšem sistemu ali pa se je uspešno razširila v novejšem sistemu in nase priklopila poskuse neodvisnega razumevanja in delovanja v ekonomiji.
Kaj je bolj pomembno, da si zapomnimo ustroj te pošastne združbe, ali nekatera imena, kaj si moramo bolj zapomniti, ko knjigo beremo, kaj moramo podčrtati?
Predvsem morate knjigo brati z načinom razumevanja sveta, v katerem smo živeli. Kaj se je v resnici dogajalo, kako so ti posli potekali. Vsekakor so nekatera imena zelo ključna, ker so bila dovolj močna, da so epizode iz vzporednega mehanizma uporabili na učinkovit način. Vsekakor pa je dobro razumeti, kako ta sistem v celoti deluje. Ampak tudi če ne vzamemo te zgodbe tako globoko, mislim, da je fascinantno razkrit. Neke ogromne zgodovinske epizode, ki do zdaj niso bile popisane, čeprav so bile intenzivno dokumentirane. In ta dokumentacija je tudi ohranjena. Mislim, da je naravnost fantastično, da ravno Slovenci edini na svetu beremo, kako je sistematično neka obveščevalna služba upravljala z ekonomskimi posli v tujini. Take priložnosti zaradi zaprtosti arhivov nikjer drugje nimajo. Mi pa jo imamo in to je fascinantno.
Vir slike: Splet.
Povedali ste, ampak moram še posebej vprašati, kakšne konkretne posledice ima ta vzporedni sistem, ta mehanizem na naša življenja še vedno?
Glejte: koliko je bila sanacija (bank, op. BH), 4 milijarde? To je konkretna posledica. Iranski posle v Novi ljubljanski banki 1 milijarda, to je konkretna posledica. Preplačana zdravstvena oprema in tehnika, oziroma posli Mark medicala, ki izhaja iz KB19-9, ki je nastal iz Safija oziroma iz umika kapitala v Luxemburg leta 1989, ima tudi precejšen vpliv na slovenski javno zdravstveni sistem v smislu finančnega videnja stabilnosti. In navsezadnje, tednik Mladina ima vsak teden vpliv na oblikovanje javnega mnenja v državi. Če ne drugega, vpliv je bil tudi zanimiv z vidika tega, da so podružnice Ljubljanske banke po Balkanu, v Bosni in Hercegovini in Srbiji, prale denar za organiziran kriminal, torej za kralja kokaina, Darka Šarića in da so bile vmešane v posle tihotapskih cigaret v Črni gori v smislu podpore denarnih tokov med črnogorskimi tihotapci in Sacro corono unito (mafijska kriminalna organizacija, op. BH) iz Italije. To je kar nekaj okoliščin, v katerih bi morali razmišljati, kako je naša država institucionalno oblikovana in komu služi, ali kriminalcem ali nam, državljanom.
Ob vsem povedanem se postavlja vprašanje ali ste razgalili celoten sistem ali še kaj ostaja?
Ogromno, mislim, da obstaja in ostaja še za petkrat bolj obsežno knjigo informacij, kot je ta, vendar so te informacije bodisi obveščevalne ali zaupne narave, zato se jih ne da uporabiti. To kar vidite v tej knjigi, ki je sicer zelo debela, je sicer vrh ledene gore.
Seveda, moram še vprašati, ali vam pred očmi roji tista misel – evreka, našel sem – ali vas to razbremenjuje ali obremenjuje?
Jaz sem čisto zadovoljen, da uspem razkrivati in rekonstruirati določene mehanizme in epizode in s tem sem relativno zadovoljen. Nimam ambicije, da bi spremenil sveti, nisem ne policija ne tožilstvo, ne sodstvo. In vedoč to slednje, me zadeva ne obremenjuje. Če bi želel videti epiloge, bi me to bremenilo, vendar sem se do sedaj že naučil, da to ni namen in da v Sloveniji sistem ne deluje tako, da bi to vzel resno.
Morala bi vas vprašati v začetku, pa vas bom zdaj: kakšni so odzivi na knjigo. Kot je prebrati, do vas prihajajo čestitke?
Odziv je fenomenalni, čestitke dežujejo, kot bi bil pod slapom čestitk, jaz sem prezadovoljen, da je knjiga naletela na tako dober odziv, šest let raziskovalnega dela je dobil tak epilog v širši podpori javnosti. Res sem hvaležen za vsako lepo besedo in čestitko. Dá mi nek notranji mir, smisel, da je delo opravljeno – razkritje o družbi, v kateri živimo in da znajo ljudje to tudi ceniti.
Biti morava konkretna: V slovenskem prostoru je značilno, da te trepljajo po ramenu, ko ti kaj uspe, ti čestitajo, več od tega pa ne. Zato morava povedati še, kako tisti, ki želijo, pridejo do knjige
Hvala za to vprašanje, do knjige lahko pridejo tisti, ki jih to zanima, na dva načina: naročila www.vzporednimehanizem.si ali pri založbi Nova obzorja (info@demokracija.si; ali na telefonski številki 01 247 47 200), knjigo bo mogoče kupiti tudi na javnih predstavitvah.
Knjigi srečno pot med bralce, vam pa še uspešno nadaljevanje vašega dela.
Pri meni ni nikoli jasno, kaj bo naslednja zgodba, tudi poklicno delam v finančni forenziki. Bomo videli.
