Naprej na vsebino

Kmetijstvo: krivec ali žrtev podnebnih sprememb

V času, ko se upravičeno sprašujemo o stabilnosti kmetijstva in prehranske verige, ki ni v zadostni meri odporna na pretrese – tako notranje ((ne)pravična razmerja v verigi), kot tudi zunanje (to je pokazala predvsem epidemija covida-19), se moramo vsled ohranjanja narave za zanamce pogovarjati tudi o trajnostnem vidiku kmetijstva. To pa ni bil edini razlog, zakaj smo se odločili lotiti te teme.

O trajnostnem kmetijstvu govorimo tudi zato, ker mora kmetijstvo prehraniti že skoraj osem milijard Zemljanov (v primerjavi z letom 1800, ko je Zemlja gostila zgolj milijardo prebivalcev), rast svetovnega prebivalstva pa se še ni ustavila. Do konca stoletja naj bi na Zemlji prebivalo deset milijard ljudi.

Hkrati si je treba priznati, da kmetijstvo globalno ustvarja 30 % toplogrednih plinov in zmanjšuje biodiverziteto.

Pomemben vidik trajnostnega kmetijstva je poleg zasledovanja okoljskih ciljev (nahraniti naraščajoče prebivalstvo na način, da se ohranja biodiverziteta in se zmanjšajo izpusti toplogrednih plinov) njegova ekonomičnost in konkurenčnost, ki mora zagotavljati kmetu dostojno življenje in omogočati nadaljnji razvoj.

Problematiko trajnostnega kmetijstva obširno naslavlja tudi Evropska komisija v okviru zelenega dogovora, strategije Od vil do vilic, gozdarske strategije, biodiverzitetne strategije in nove skupne kmetijske politike (SKP).

Posvet Trajnostno kmetijstvo, ki nas lahko prehrani.
Posvet Trajnostno kmetijstvo, ki nas lahko prehrani.

Na omizju Trajnostno kmetijstvo, ki nas lahko prehrani, v organizaciji Inštituta dr. Antona Korošca in krovnega inštituta Evropske ljudske stranke Wilfried Martens Centre for European Studies, so svoj pogled na trajnostno kmetijstvo in na kmetijstvo na sploh predstavili Franc Bogovič, evropski poslanec SLS/EPP, idejni vodja koncepta Pametnih vasi, mag. Aleš Irgolič, državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), Irena Ule, predsednica Kmetic Slovenije, Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM) in Stane Levart, direktor Kmetijsko gozdarske zadruge Slovenske Konjice.

Pogovor je povezoval Marko Cigler, ki je uvodoma poudaril, da je »cilj trajnostnega razvoja doseganje ravnovesja med okoljsko, gospodarsko in družbeno trajnostjo. Trajnostno kmetijstvo, glede na splošno definicijo trajnosti, razumemo kot okolju prijazno oziroma neškodljivo z vidika rabe naravnih virov, ekonomsko upravičeno, družbeno podprto ter konkurenčno«.

Sandra Pasarić, Wilfried Martens Centre for European Studies
Sandra Pasarić, Wilfried Martens Centre for European Studies

Sandra Pasarić: V Sloveniji bi se morali pogovarjati o stabilnem kmetijstvu

V uvodu je Sandra Pasarić (Wilfried Martens Centre for European Studies) postregla z nekaj podatki o slovenskem kmetijstvu. Od 20.273 kvadratnih kilometrov, kolikor jih pokriva Slovenija, kmetijske površine zavzemajo 36 %, 56 % pa je gozdnih zemljišč. Slovenija ima okoli 69.000 kmetijskih gospodarstev oziroma kmetij v velikosti 6,8 ha, kar je v primerjavi s preostalimi državami članicami Evropske unije malo.

Pod povprečjem EU je tudi delež upravljavcev kmetij, mlajših od 35 let, ki je 4,6-odstoten. Majhna velikost kmetij, nizka pogajalska moč kmetov in zmerna produktivnost za veliko večino slovenskih kmetov pomenijo zelo nizke dohodke iz kmetijstva. V slovenskem gospodarstvu podeželska območja ustvarijo 49 % bruto dodane vrednosti, približno 38 % gospodinjstev na podeželju pa še nima dostopa do širokopasovne infrastrukture.

Primož Jelševar, direktor Inštituta dr. Antona Korošca
Primož Jelševar, direktor Inštituta dr. Antona Korošca

Primož Jelševar: Temeljni izziv je doseči trajnostno kmetijstvo za vse člene v verigi

Direktor Inštituta dr. Antona Korošca Primož Jelševar je izpostavil, da se države na svetovni ravni soočajo s precejšnjimi okoljskimi izzivi, med državami pa obstajajo tudi precejšnje razlike, kar se tiče same degradacije okolja in načinov, na katere se s temi izzivi soočajo. Najti je treba pot, ki ne poruši naravnega ravnovesja, hkrati pa najti pot, ki ne bo pogubna za gospodarstvo, kmetijstvo in še posebej na živinorejo, ki je na največjem udaru.

Dogodek se je odvijal na tako imenovani črni petek, pri čemer je Jelševar izpostavil: »Zanimiv za konferenco je izvor tega imena. Trgovci so v petdesetih letih prejšnjega stoletja večino leta poslovali v rdečih številkah, na začetku zimske sezone pa so se te rdeče številke spremenile v črne. To je bilo nekdaj, danes bi težko našli velikega trgovca, ki bi večino leta posloval v rdečih številkah. So pa v rdečih številkah pogosto ostali v verigah (prehranski in drugih), navadno najkrajšo potegne prav proizvajalec oziroma kmet. Tak sistem je tudi v nasprotju z načeli trajnostnega razvoja, ker ni pravičen«.

Temeljno vprašanje je torej, kako narediti kmetijstvo trajnostno za vse člene v verigi, vključno s potrošniki, ki želijo zdravo hrano po cenovno dostopni ceni.

Franc Bogovič, evropski poslanec SLS/EPP
Franc Bogovič, evropski poslanec SLS/EPP

Franc Bogovič: Sledenje ciljem strategij znotraj zelenega dogovora na globalni ravni bi lahko povzročilo 68 % podražitev hrane

Trajnostno kmetijstvo, o katerem govorimo, moramo vedno jemati iz vseh treh vidikov: okoljskega, ekonomskega in socialnega. Pomeni, da morajo tudi tisti, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, preživeti.

Zavedati se moramo, da je pred kmetijstvom velik izziv, kako prehraniti vedno več ljudi. Urbanizacija je tista, ki zahteva, da se vedno več hrane pridela in pripelje ljudem, ki to hrano rabijo in jo lahko kupijo po dostopni hrani. Skupna kmetijska politika 2023-27 je nastajala dobra tri leta, strategije v okviru zelenega dogovora (strategija Od vil do vilic, biodiverzitetna strategija) pa so v Evropski parlament prihajale z zamudo, zato je tudi pogosto slišati, da SKP ne sledi ciljem vseh strategij, ki jih je dejansko težko doseči s hkratno zadostno količino hrano.

»V skladu s strategijo Od vil do vilic mora biti do leta 2030 25 % kmetijskih zemljišč vključenih v ekološko pridelavo (danes je v EU ta odstotek 7,5 %, v Sloveniji 10 %). Ta cilj bo težko dosegljiv, po drugi strani se postavlja tudi vprašanje, ali je v EU dovolj kupne moči (posledica manjše pridelave so manjši donosi in dražja hrana).

Izven EU so bile narejene študije, ki so  pokazale, kakšen bi bil vpliv na ceno hrane, v kolikor bi se cilji strategij uresničili samo v Evropi (10 – 20 % podražitev hrane), v naprednem svetu (30 – 40%) ali na globalni ravni (68 %). V tem primeru bi bila prehranska varnost postavljena pod velik vprašaj,« je opozoril.

Na globalni ravni kmetijstvo ustvari 30 % toplogrednih plinov. EU ustvari 8 – 9 % toplogrednih plinov glede na svetovno količino toplogrednih plinov. Od tega jih kmetijstvo ustvari 10 % – kar pomeni, da imamo v EU manj kot 1 % toplogrednih izpustov iz naslova kmetijstva, hkrati pa pridelamo hrano za vsaj desetino svetovne populacije. Obstaja tudi strah, da bi v EU uvažali hrano iz tistih območij, kjer proizvajajo po manj strogih kriterijih.

Mag. Aleš Irgolič, državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS
Mag. Aleš Irgolič, državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS

Mag. Aleš Irgolič: Ekološko kmetijstvo ni način pridobivanja subvencij, ampak je način razmišljanja

Po besedah državnega sekretarja se predvideva, da bomo do leta  prišli na 18 % kmetijskih površin pod ekološkimi, trenutno stanje je 11 %. Pri tem pa je pomembno zavedanje, da ekološko kmetijstvo ni način pridobivanja subvencij ampak je tudi način razmišljanja.

Glede na predvideni cilj je predvidenih 6 mio sredstev več, kot je bilo to do sedaj, v skupni masi okoli 70 milijonov evrov za celotno obdobje. Tudi nacionalna politika mora slediti temu, da bo potrošnik pridobil zdravo, varno, dostopno in tudi slovensko hrano. Pomembna pa je tudi vrednostna veriga, v kateri mora kmet dobiti pomembno vlogo, da bo vrednost pošteno porazdeljena.

»Strategija mora biti usmerjena tudi k zavedanju, da so manjše kmetije pomembne za pridelavo hrane, pri tem pa je izrednega pomena povezovanje – pomembno vlogo pri tem imajo zadruge, ki jih je treba krepiti, možno pa je ustanavljati tudi različne skupine pridelovalcev,« je povedal državni sekretar.

Pri krepitvi verige bodo imela pomembno vlogo tudi investicijska sredstva – v tem in naslednjem programskem obdobju. Pomembno vlogo pa bo tudi imela digitalizacija (Pametne vasi, posodabljanje). Digitalizacija in nove tehnologije lahko pripomorejo k pametni uporabi fitofarmacevtskih sredstev, gnojenja, kar nenazadnje ob varovanju okolja tudi zmanjša stroške na kmetiji (ukrepi: pametno gnojenje, pametno škropljenje).

»Kmetijstvo ne more in ne sme biti tisto glavno, ki bo vplivalo na to, da se bo nekaj zmanjšalo. Razumeti moramo, da pridelava hrane ni samoumevna in tudi potrošnik mora razumeti, da ni samoumevno, da bo hrana vedno na polici, zato prilagajanje mora biti postopno. In tudi ukrepi v SKP morajo biti taki, da bodo še naprej omogočali pridelavo hrane.« Poskrbeti pa je treba tudi za to, da se bo kmetijstvo splačalo, je dodal državni sekretar.

Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije
Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije

Roman Žveglič: V kmetijstvu že dolgo ni več nobene romantike

»V kmetijstvu že dolgi ni več nobene romantike, kmetijstvo je biznis, v sektorju imamo vse pritiske, ki so na trgu, hkrati pa smo najšibkejši člen v verigi,« je dejal. Delež ekološke hrane v Sloveniji je nesorazmeren s procentom površin, ki se obdelujejo. Predvsem je treba kmetijam predati znanje, pomagati jim uvesti tehnološke rešitve. »Glavnino površin imamo na travinju in to strateško ni v redu,« je dejal. Po drugi strani so ekološke kmetije relativno neorganizirane in je njihove izdelke težko uvesti na trgovinske police, saj trgovina najprej vpraša po količinah, terminih, kvaliteti, rokih in ceni, na ta vprašanja pa nimajo odgovorov.

»Ozračje se je lansko leto izredno izboljšalo, pa so krave tisti čas lih tako jedle, rigale in prdele,« je nazorno opisal, in dodal da so kmetje žrtve podnebnih sprememb, niso pa tako veliki krivci, kot jim nekateri lobiji poskušajo naprtiti.

V Sloveniji imamo v veliki večini trajnostno kmetijstvo in v veliki večini proizvodov, ki bi lahko bili ekološki, niso pa certificirani. Po ekološkem kmetijstvu smo celo pred Avstrijo, ne pa statistično. Poleg tega teh produktov ne znamo ustrezno prodati.

Sodelovanje med KGZS in ministrstvom za kmetijstvo je po besedah Žvegliča trajno, niso pa vedno zadovoljni, ko se odločitve sprejmejo. »Pri organizaciji in pogajanjih do parlamenta se pogosto zalomi, saj kmetijstvu manjka močen političen zaslon – močna politična stranka, ki bi morala biti prva ali druga v kmetijstvu, ki bi imela vpliv na kmetijsko politiko,« je dodal.

Po statističnih podatkih in podatkih Agencije za kmetijske trge, se v Sloveniji površine, ki se kmetijsko obdelujejo, ne zaraščajo. Na zmanjševanje kmetijske zemlje pa vpliva pozidava, saj nimamo strategije trajno varovanih kmetijskih zemljišč. »V zadnjih 10 letih imamo 2000 manj kmečkih zavarovancev, ko gredo stari kmetje v pokoj, jih mladi ne nadomestijo. To je treba popraviti tudi s finančnimi injekcijami, še posebej v hribovskih, gorskih območjih.«

Irena Ule, predsednica Kmetic Slovenije
Irena Ule, predsednica Kmetic Slovenije

Irena Ule: Ženske na kmetiji nobena digitalizacija ne bo mogla nadomestiti

Ga. Ule je izpostavila problematiko neusklajenosti definicije kaj je ekološko na nivoju Evrope in v Sloveniji. Pri nas kupljene izdelke (iz integrirane pridelave) prepeljejo v Avstrijo, tam dobijo oznako bio ali eko in potem pridejo nazaj k nam (kot ekološka hrana).

»V Sloveniji imamo zelo veliko “expertov” za ekološko kmetovanje, vsaj toliko kot imamo državljanov. Vendar pa je dejstvo, da ni vsak dober za kirurga, tako tudi ni vsak specialist za ekološko in nasploh svetovanje. Ne prisluhnemo pa ljudem, ki se že več desetletij delajo v praksi,« je poudarila in dodala: »Če bomo proizvodnjo z ekološkimi zahtevami preveč zmanjšali, se bojim, da bomo lačni«. Izrazila je tudi skrb predvsem glede staranja kmetovalcev in nezainteresiranosti za prevzemanje kmetij predvsem v hribovitih predelih.

Ženska ima v kmetijstvu po mnenju gospe Ule dve zelo pomembni vlogi. Po eni strani skrbi za zdravje, za otroke, za socialni stik, po drugi strani pa je tudi nepogrešljiva pri delu. Tudi, če ženske manj upravljajo stroje, nanje pade večina birokracije. Ženske tudi poziva k aktivnejšemu vključevanju v javno življenje, da se pojavijo tam, kjer se iščejo rešitve in sprejemajo odločitve. »Ne bi smele dovoliti, da se o naših težavah nekdo drug odloča.«

»Veliko žensk na kmetiji ni plačevalo prispevkov, ali niso bile seznanjene ali pa so dejale, da bodo do smrti delale. Včasih je bila še državna pokojnina, danes tega ni, in to področje ni urejeno tako, kot bi moralo biti. Ženske delajo na kmetiji celo življenje, poskrbele so za vse ostale člane družine, le zase ne,« je pojasnila in dodala: »Ženske nobena digitalizacija na kmetiji ne bo mogla nadomestiti«.

Zveza Kmetic Slovenije deluje na področju celotne države, je stanovska organizacija, ki povezuje ženske in dekleta s podeželja. Izvajajo veliko aktivnosti s področja izobraževanja, ohranjanja kulturne dediščine, promocije tako podeželja, kot tudi hrane. Aktivno sodelujejo tudi s KGZS in z ministrstvom.

Anja Mager, predsednica Zveze podeželske mladine
Anja Mager, predsednica Zveze podeželske mladine

Anja Mager: Ozaveščanje širše javnosti o tem, kaj pomeni biti kmet, je ključno

»Ključno je, da bodo  mladi v kmetijstvu videli poslovno priložnost in da nam bo to kmetijstvo omogočalo ekonomsko, okoljsko ter socialno varnost. Torej vse vidike trajnostnega kmetijstva, o katerem danes govorimo. Ko bomo v družbi dosegli, da bo poklic kmeta spoštovanja vreden poklic in bo hrana ponovno vrednota. Ko bomo dosegli vse tri elemente trajnosti verjamem, da bodo mladi z večjim veseljem ostali na kmetijah.«

V Zvezi slovenske podeželske mladine tudi vedno izpostavljajo, da slovensko kmetijstvo potrebuje celovito, medresorsko in sistematično ukrepanje. In pa voljo odločevalcev, da se uredijo razmere v slovenskem kmetijskem prostoru ter se nastavi strategija, ki jo bodo lahko potem vsi deležniki v kmetijstvu zasledovali. Trenutno strategije praktično ni, vse temelji na strateškem načrtu. »Imamo veliko konkurenčnih prednosti, ki jih, ker nimamo strategije, ne moremo ustrezno naslavljati,« je dejala.

Vsebine, ki se dotikajo kmetijstva, bi morale biti del obveznih učnih vsebin v osnovnih šolah, le tako bomo lahko potrošniku približali pomen zdrave hrane, pomen izdelkov lokalnega porekla. Izjemno pomembne so tudi verige vrednosti, ki še niso dovolj trdno vzpostavljene, in zato kmet ne dobi polne cene, ki bi pokrila stroške pridelave (vhodnih surovin) in vrednost dela. Trdna veriga je tista, ki bo dajala mlademu zaupanje.

»Zeleni vidik stremi k temu, da kmet pridela manj in več dela za okolje. To je dobro, da delamo za okolje, vendar se je treba zavedati, da več površin kot namenimo neproduktivnosti, manj hrane pridelamo, kar pomeni tudi nižjo stopnjo samooskrbe, dražjo hrano. EU po eni strani spodbuja ekološko pridelavo, po drugi strani pa dovoli, da se v EU uvaža hrana iz območij, kjer so načini pridelave hrane veliko bolj invazivni kot pri nas,« je pojasnila.

Izpostavila je tudi projekte ZSPM, znotraj katerih naslavljajo tudi tabu temo, temo duševnih stisk na kmetiji. Znotraj procesov delavca in družinskega člana pogosto zmanjka časa za pogovore, kar je slabo za razvoj kmetije.

Stane Levart, direktor Kmetijsko gozdarske zadruge Slovenske Konjice
Stane Levart, direktor Kmetijsko gozdarske zadruge Slovenske Konjice

Stane Levart: Ne smemo dovoliti, da nas kolonizirajo s hrano

»V meni je zelo močna zavest, da delujem v interesu svojih kmetov, svojih članov,« je dejal Levart in pojasnil, da ko govorimo o vlogi zadrug, govorimo o 75 % proizvodnje, ki tako ali drugače pride do končnega potrošnika preko zadrug. Izrazil je željo, da bi slovenski kmetje ponovno pridobili zaupanje do zadrug.

Izrazil je zaskrbljenost, ali bo preostali del sveta sledil tem zastavljenim okoljskim smernicam, ali bomo postali žrtev vakuuma, v katerem se drugi tega ne bodo držali  in nas bo poplavila hrana iz tretjega sveta. »Gospodarstvo nas kolonizira s strani vzhoda in bog ne daj, da se kaj takega naredi tudi na področju hrane.«

Levart je prepričan, da razmere, v katerih živimo, niso naše slabosti, ampak so naša realnost in ta realnost se do leta 2027 ne bo prav nič spremenila in tudi ne do leta 2030. Imamo tako strukturo, kot jo imamo. »Imamo ostarele zgarane stare kmete in kmetice, ki imajo svoje poslanstvo, in družinske kmetije, to je tista naša srčika, ki nas dela specifične,« je dejal in dodal, da moramo znati kmetijstvo usmeriti tako, da to upoštevamo.

V zadrugah so večkrat izrazili dvom, ali v Sloveniji znamo nasloviti vprašanja iz dejanskega stanja, ki ga imamo, ali smo naredili v osnovi napako in pobrali kopico programov, v katerih se mora zdaj kmetijstvo znajti. »Avstrijska kmetijska politika je ponosna na svojega kmeta in mu pomaga, da ostane kmet. Tudi mi si bomo morali prizadevati, da ohranimo slovenskega kmeta.«

Primarna pridelava (kmetstvo, zadruge) in predelovalna industrija sta pri prihodkih na samem repu prehranjevalne verige, velik poskok v prihodkih pa je pri trgovinah. »Veriga je bolj kot veriga gumica,« je slikovito opisal. Na tem področju smo šibki tudi zato, ker svojih trgovinskih sistemov praktično nimamo več. Nizkocenovne trgovine so nas preplavile, v njih pa je večina pridelkov iz tujih držav, »male poličke, tako za šminko, pa so namenjene lokalni pridelavi,« je pojasnil. »V rokah imamo velike vile, samo vilice (potrošnika) še moramo prepričati.«

Posvet sta organizirala Inštitut dr. Antona Korošca in Wilfried Martens Centre for European Studies. Dogodek je sofinanciral Evropski parlament.
Posvet sta organizirala Inštitut dr. Antona Korošca in Wilfried Martens Centre for European Studies. Dogodek je sofinanciral Evropski parlament.

Zavržena hrana je predvsem posledica neprimerne vzgoje

Sodelujoče smo med drugim zastavili tudi izziv, kako reševati problematiko zavržene hrane.

Irena Ule je dejala, da veliko gospodinj ne kuha več in potem otroci v šoli dobijo hrano, ki je niso navajeni. Določena hrana je čisto poceni, zato kupujemo to, kar je poceni in ne to, kar rabimo. 17 ton kruha na dan gre v smeti. Pri tem ima veliko opraviti tudi vzgoja. »Jaz še vedno poberem kruh in ga nesem domov za živali, ampak eden ga je pa vrgel,« je dejala in dodala, da je odnos do hrane in do kmeta, do pridelave hrane, slab. To bi moral nasloviti tudi izobraževalni sistem.

Anja Mager je izpostavila pomen prenašanja znanja tudi med generacijami. Nekoč so bili ljudje navajeni, da so živeli v pomanjkanju, danes pa imamo vse na dosegu roke. »Morda nam manjka to, da ne vemo, kaj pomeni biti lačen,« je dejala. Prav zato je izredno pomembno medgeneracijsko sodelovanje, ker nas lahko starejši na marsikaj spomnijo. Prav tako pa je za področje zavržkov hrane pomembno zavedanje, kako dolga je pot, da dobimo hrano na krožnik.

Franc Bogovič je pojasnil, da se na globalni ravni zavrže 30 % pridelane hrane – v manj razvitem svetu je veliko propade na njivi ali v skladiščih, v bolj razvitem svetu pa v gospodinjstvih. Strinjal se je, da na to vpliva to, da nimamo pravega odnosa do hrane. Obstajajo pa že nekatere dobre prakse (npr. na Nizozemskem), ki bi jih veljajo posnemati (npr. da se hrana, ki se ne proda pravočasno, ponudi tistim, ki bi si jo sicer težko privoščili).

Pogovor v celoti je dostopen tukaj.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Poklici

Kam so vsi natakarji šli?

Če je bilo pomanjkanje natakarjev očitno že v preteklosti, so po epidemiji covida-19 postali redki kot dragulji. Se pa najdejo gosti, ki z njimi še vedno ravnajo kot svinja z mehom.

Prijava na e-novice