Delavci si ne zaslužijo višjih plač, bi pa si brezposelni zaslužili višjo nadomestilo

Na dnevnem redu Državnega zbora RS je bil v tem tednu med mnogimi zakonodajnimi predlogi tudi predlog zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini. O tem zakonodajnem predlogu poslanci niso odločali in letos tudi ne bodo. Za to je poskrbela poslanska skupina Levice, ki je vložila zahtevo za posvetovalni referendum, predlog pa je že sprejet v proceduro.

Preberite tudi:

Bruto plača in prispevki: kdo kaj plača, komu in zakaj

Pri predlogu posvetovalnega referenduma si težko predstavljam, da gre za kaj več, kot za dejanje, katerega namen je zavlačevanja sprejetja zakona. Ne znam si predstavljati, da bi kdo na referendumu glasoval proti višji neto plači in nižjim davkom.

Kaj bi prinesla sprememba zakona o dohodnini

Spremenjeni zakon bi poleg višjih neto plač (kot posledico tega, da bi bile bruto plače manj obremenjene) uvedel tudi številne druge spremembe, kot so: znižanje davčne osnove za 1.500 evrov za davčne rezidente upokojence, starejše od 70 let, višjo davčno olajšavo za podjetnike, ki niso normiranci, nagrade za delavno uspešnost bi se lahko izplačale v denarju ali v naravi, plačilo delavne uspešnosti bi bilo neobdavčeno do višine sto odstotkov povprečne plače delavca (vključno z nadomestili plače, za zadnjih 12 mesecev pri delodajalcu, če je to za zavezanca ugodneje), nepremičnine bi lahko brez plačila davka prodali po 15 letih lastništva, znižala bi se tudi stopnja dohodnine od dohodkov od dajanja v najem. Nadalje je bilo predlagano znižanje davčne stopnje v 5. dohodninskem razredu, s trenutnih 50 na 45 odstotkov.

Po tem naštevanju se zdi skorajda neverjetno, da bi bil lahko katerikoli predstavnik volivcev (to namreč poslanci so) proti. Pa vendar se je zgodilo. Najbolj proti je bila stranka, ki se v svojem programu zavzema za pravice in boljše pogoje delavcev. Ali pa je morda težava v tem, kdo vodi vlado, ki je zvišanje plač ponudila in da za to ni bilo potrebnega boja. V programu za državnozborske volitve 2018 so zapisali: »Podpirali bomo vse boje organiziranega delavstva za bolj pravično plačilo in za boljše delovne pogoje«.

Koordinator Levice Luka Mesec je odločitev stranke pojasnil z besedami: »Da bi raztegnili obravnavo, smo vložili še zahtevo za posvetovalni referendum. Gre namreč za enega najbolj škodljivih zakonov te vlade. Običajnim ljudem meče drobtine, debele kose pa namenja tistim na vrhu«.

Poleg »nesorazmerne« razlike med spremembami v višini neto plače je predstavnike opozicije zmotilo tudi to, da bi se s tem v državno blagajno steklo manj davkov, kar posledično pomeni manj denarja za javne storitve kot so zdravstvo, šolstvo in tako naprej, a k temu se bomo še vrnili.

Kako bi se torej spreminjale neto plače?

Predlog je predvideval postopno višanje splošne olajšave za vse davčne zavezance. V prehodnem obdobju (2022-2025) bi se splošna olajšava postopoma zviševala s 3500 evrov na 7500 evrov oziroma vsako leto za dodatnih 1000 evrov.

Vpliv na višanje neto plače bi bil tako postopen. Poglejmo nekaj primerov:

• pri sedanji bruto plači 1100 evrov je neto izplačilo 789 evrov. Do leta 2025 bi se postopno neto izplačilo pri isti bruto plači dvignilo na 822 evrov;
• pri sedanji bruto plači 3000 evrov je neto izplačilo 1876 evrov. Do leta 2025 bi se postopno neto izplačilo pri isti bruto plači dvignilo na 1962 evrov;
• pri sedanji bruto plači 10000 evrov gre v davke vse do skoraj polovice manjšega neto izplačila 5168 evrov. Do leta 2025 neto pri isti bruto plači prilezel do 5392 evrov.

Ta debeli kos tistim na vrhu plačnih razredov, po besedah Mesca, je torej nekaj več kot 200 evrov mesečno. Drobtinico predstavlja 50 evrov mesečno. Dejstvo ostaja nespremenjeno: 1. višje plače so se vedno precej bolj obremenjene in 2. vsi bi nekaj dobili, nikomur ne bi bilo nič vzeto.

Problem je torej v tem, da bi tisti, ki imajo male plače, profitirali manj, kot tisti, ki imajo velike plače. A kakšna naj bi bila ureditev, da bi to spremenili? Ali naj bi se ukinili vsi plačni razredi in bi vsi dobili enako? To bi bilo mogoče v nekem drugem sistemu, ki bi dopuščal vse splošno uravnilovko. In pri vsesplošni uravnilovki praviloma vsi živijo slabše in ne bolje. Kako zadovoljen bi bil v tem primeru sam poslanec Levice s plačo, ki bi mu v tem primeru pripadala? Ta vprašanja so seveda hipotetična, saj gre za absurd vseh absurdov. Že res, da mora biti vsako delo pravično plačano, v nasprotju z vso logiko sveta pa bi bilo, če bi bilo vsako delo enako plačano.

Skrb za primanjkljaj v državni blagajni

Kot prej rečeno, se vrnimo za trenutek k skrbi za primanjkljaj v davčni blagajni, ki bi bil posledica številnih davčnih olajšav.

V letu 2025, ko naj bi se (v kolikor bi bil predlog zakona sprejet) splošna davčna olajšava dvignila na 7500 evrov, bi tisti z najnižjimi plačami na letni ravni plačali 640 evrov dohodnine manj, tisti z najvišjimi pa 2000 evrov manj.

Po izračunih ministrstva, bi sprememba splošne olajšave pomenila v letu 2022 184 milijonov evrov manj javnofinančnih prihodkov, leta 2023 dodatnih 191 milijonov evrov manj, leta 2024 dodatnih 178 milijonov in leta 2025 še 173 milijonov evrov manj pobrane dohodnine. Zagotovo to niso majhni zneski.

Po drugi strani so plače v Sloveniji preobremenjene z davki. To poslušamo že leta. Še posebej to poslušamo pred vsakimi volitvami. Tudi od nekaterih izmed teh, ki so bili sedaj proti predlogu. Da so slovenske plače preobremenjene, že leta opozarja tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), saj je Slovenija po obremenitvi plač nad povprečjem držav članic OECD.

Dvig splošne olajšave bi najverjetneje vplival tudi na to, da bi se morda pa kdo le premislil, in raje sprejel ponujeno službo (tudi, če pod ravnjo njegove izobrazbe) kot prejemal socialno podporo. In morda prav v tem grmu tiči zajec.

Ta ista Levica, ki jo tako skrbi državni proračun, je predlagala novelo zakona o urejanju trga dela, s katero so želeli najnižje denarno nadomestilo za primer brezposelnosti določiti na vsakokratni ravni minimalnih življenjskih stroškov, najvišje pa na vsakokratni ravni minimalne plače. Nadomestilo tako ne bi bilo več opredeljeno nominalno, kot je sedaj pri 530,19 evra, ampak kot seštevek zneska minimalnih življenjskih stroškov ter davkov in prispevkov, ki jih mora plačati prejemnik denarnega nadomestila, ki pri dohodnini ne uveljavlja olajšave za vzdrževane družinske člane.

Višje plače bi torej škodile državnemu proračunu, višja nadomestila za brezposelnost … pa ne. Za volilno bazo je pred volitvami treba poskrbeti, na tak ali drugačen način. Vprašanje je le, kakšne bodo posledice takih odločitev.

Morda bi se morali vprašati: ali si želimo v Sloveniji obdržati uspešne kadre, na način, da jim omogočimo višje dohodke brez da bi se zato povišali stroški plač? Si želimo konkurenčnih pogojev, v katerih bo prostor za ustvarjalnost in samoiniciativo ali si želimo maso revežev, ki bodo pokimali in dvignili roko, kadar jim bo to naročeno, z besedami Mesca, za drobtinico?