Skip to content

Slovenska ljudska pravljica: Jež se ženi

Na Robidi sta enkrat živela grof in grofica. Imela sta lep grad, dosti zemlje in bogastva in lahko bi bila zelo srečna. Pa nista bila zadovoljna. Oba sta bila že priletna in otrok ni in ni hotelo biti. Zaradi tega sta se večkrat sprla. Pravzaprav je grofica venomer govorila o otročičku in grofa je to jezilo.

Ko sta se nekega večera sprehajala po gozdu na Luzi, sta videla mičkenega ježka. Grofici je bil ježek všeč in je vzkliknila: »Oj, da bi vsaj rodila otročička! Tudi če bi bil tako mičken, mičken, kot je ta ježek, bi bila srečna.«

In res. Grofica je zanosila. Vsi so čakali otroka. Ko je minilo devet mesecev in devet dni, je grofica rodila. Pa ni rodila človeškega otroka. Rodila je mičkenega ježka. Oče je ukazal, da ga morajo skrivati pred ljudmi. Mati pa ga je ljubila, kolikor ji je dalo njeno čuteče materinsko srce. Ni je bilo sram, da je njen otrok jež. Razvajala ga je, pestovala, mu pela in ga učila. Četudi je bil jež, se je sin zlahka učil in je bil prav pameten. Še bolj pameten je bil kakor drugi človeški otroci.

Tako je minilo dvajset let. Drugi dan po svojem rojstnem dnevu je jež prišel v dvorano k očetu in materi in rekel: »Kad bi se oženil. Ali mi dovolita, da pripeljem nevesto domov?«» »Oh, sinko, bojim se, da boš razočaran. Potrpi še malo,« je bila v skrbeh mati. Bala se je, da se bodo iz njega norčevali. Oče pa je bil bolj jasen: »Sin, poglej se v ogledalo! Nobena upa te ne bo marala. Če pa se te bo kakšna usmilila, pa naj bo revna ali bogata, jo le pripelji domov.«

In jež se je v nedeljo lepo oblekel v žamet in svilo in zapregel v voziček petelina. Okrasil je voziček z rožami, petelina je nališpal s pisanimi trakovi in se zapeljal v vas. Prišel je k neki revni hiši, kjer so imeli tri hčere. Tam je potrkal in povedal, da se je prišel ženit. Oče se je malo nasmehnil. A ker je bil pameten mož, ni hotel užaliti snubca. Rekel mu je: »Poklical bom svoje hčere drugo za drugo v sobo. Če te bo katera marala, jo lahko odpelješ na Robido.«

In je poklical najstarejšo hčer. Ko je najstarejša hči zagledala ježa in njegovega petelina, se je začela strašansko krohotati. Ježek jo je mirno vprašal, ali ga vzame za moža. Ona pa se je še bolj krohotala in reveža zasmehovala. Očitala mu je, da je mičken, da ima špičaste bodice in krevljaste noge. »To bi uživala v tvojih poljubih, jež neumni. Vsakokrat bi me zbodel do krvi. Raje ostanem tetka vse žive dni, kot da bi tebe, pokveka, vzela za moža!« In se je obrnila in odšla iz sobe.

Potem je oče poklical srednjo hčer. Tudi ta ga je poniževala in zasmehovala in ni hotela niti slišati o ženitvi. Potem je prišla v sobo najmlajša hči, ki je bila suhcena, drobcena, mila punčka. Tudi njej je oče razložil, po kaj je prišel jež.

Najmlajša hči je ježka pogledala in je videla, da mu je nerodno, da ga je strah in da mu je hudo. Saj je imel oči že polne solz od vsega hudega. Tej punčki se je jež zasmilil, ko je videla v njegovih očeh solze, in je rekla: »Ata, jaz ga bom vzela za moža, če ga starejši dve nista marali. Saj je pameten in dober in jaz tudi dote nimam, da bi se lahko drugače poročila.«

Ježek jo je dal na voziček, vpregel petelina, se usedel zraven neveste in jo odpeljal na Robido. In so naredili ohcet tam na gradu. Kuharice so napekle pinc in potic in belega kruha. V zelju so skuhale klobase in v kozici spekle pečenko. Ubili so tri janjce in deset kokoši. Mize so se kar šibile od vsega dobrega. Pri večerji je grof napil kupico ženinu in nevesti. Ježek je nataknil ženi zlat prstan na roko, ona pa ga je poljubila. Ko mu je dala poljub na usta, se je zbodla v bodico. In iz ustnice ji je kapnila kri in padla na ježkovo kožo. Ko je padla kri na kožo, je koža počila in iz kože se je izvil lep, postaven fant.

Objel je ženo in rekel: »Hvala, ker si me rešila.« Grof in grofica sta bila tega tako vesela, da sta vseskozi božala sina in trepljala mlado nevesto. Slavje je bilo potem še bolj veselo. Samo dva kisla obraza sta bila na ohceti. Starejša in srednja sestra sta ždeli v kotu in se kesali, ker sta zamudili priložnost. In sta tudi ostali tetki. Jež in njegova žena pa sta imela dosti otrok in sta srečno živela. Morda še danes živita, če še nista umrla.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice