
Biti bogat lahko za marsikoga nosi popolnoma drugačen pomen. Za nekoga biti bogat sploh ne pomeni denarja ali premoženja in je lahko to zgolj sreča ter zdravje. Spet pri drugih lahko to pomeni, da imajo pred hišo parkiran luksuzni avtomobil ali pa da imajo hišo napolnjeno z najnovejšo tehnologijo.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Tako kot uspeha tudi bogastva na splošno ni smiselno meriti. Lahko pa izmerimo finančna in druga sredstva in izdelamo neko lestvico bogastva. V nadaljevanju si bomo pogledali, kaj pomeni, ko za posameznika rečemo, da spada v top en odstotek po premoženju.
Kaj sploh predstavlja izraz 1%?
Približno 10 let nazaj se je pričelo protestno gibanje, poimenovano »Okupirajte Wall Street« ( Occupy Wall Street ). Aktivisti so opozarjali predvsem na premoženjsko neenakost v svetu ter vpliv denarja v politiki. Gibanje se je začelo v ameriške mestu New York ter se hitro razširilo po ZDA in drugih državah sveta.

Vir slike: Marketplace.
Slogan gibanja Okupirajte Wall Street je bil: »Mi smo 99%«, ki se je nanašal na neenakost in vrzel, ki vlada med najbogatejšim enim odstotkom in ostalo populacijo. Od začetka gibanja do danes pa se je ta vrzel samo še razširila.
Ta »ekskluzivni« klub enega odstotka posameznikov pa vendarle ni toliko ekskluziven. Vključuje tako milijarderje, ki v svojem žepu nosijo več premoženja kot marsikatere države, kot tudi posameznike, kot so zdravniki, odvetniki in drugi, ki so na svojem področju poželi uspeh. Pogoji za doseg statusa enega odstotka najbogatejših pa so odvisni predvsem od lokacije oziroma okolja.
V večini držav razvitega sveta vas bo v en odstotek ponesla mesečna plača v višini med 15 tisoč in 22 tisoč evrov. V Združenih Arabskih Emiratih boste potrebovali letni prihodek v višini slabih 800 tisoč evrov, kar je približno dvanajstkrat več kot v Indiji, kjer skupina enega odstotka najpremožnejših zaradi visokega števila prebivalcev šteje kar 13 milijonov posameznikov.
V sosednjih Italiji imajo status enega odstotka najbogatejših vsi, ki letno zaslužijo približno 150 tisoč evrov, medtem ko morajo v Franciji zaslužiti slabih 200 tisoč evrov. V Veliki Britaniji je meja podobna, v Nemčiji pa mora en odstotek najpremožnejših zaslužiti še kakšno tisočico več.
Predvsem v ZDA se vrzel med ekonomskimi razredi pospešeno širi. Prihodki delavskih in srednjih razredov so se v zadnjih letih komaj kaj povišali, v zadnjem času pa po njih tolče še huda inflacija. V ZDA je za vstop v skupino enega odstotka potreben letni dohodek v višini pol milijona dolarjev.
»Neenakost« pa se pojavlja tudi med vrstami enega odstotka posameznikov, saj je meja za vstop v še prestižnejši klub 0,1 odstotka najpremožnejši postavljena kar na 2 milijona ameriških dolarjev prihodka letno. Če stopimo še korak dlje ugotovimo, da tisti, ki pa se štejejo med 0,01 odstotka najbogatejših, služijo 10 milijonov dolarjev letno.
Plačevanje davkov in nakupovanje v svetu najbogatejših
V večini držav poskušajo z davki vsaj nekoliko zmanjšati to vrzel, ki se pojavlja med enim odstotkom najbogatejših in vsemi ostalimi. Progresivna dohodninska lestvica je vsaj v teoriji namenjena predvsem temu, da tisti, ki več zasluži, plača tudi več davka. V Avstraliji, Kitajski, Franciji in še marsikaterih drugih državah je davek na vrhu progresivne lestvice postavljen na 45 odstotkov, poroča New York Times.
Težave se lahko pojavijo z državami, ki za najbogatejši en odstotek ustvarijo davčne oaze, kjer je davčna stopnja zelo nizka ali pa je sploh ni. Singapur, Združeni Arabski Emirati in druge države se najbogatejše posameznike trudijo privabiti z ohlapnimi regulacijami in prijaznimi davčnimi obremenitvami.

Vir slike: PlanetofHotels.
Za nizke davčne obračune pa ni potrebno potovati daleč. Že v Andori, ki meji na Francijo in Španijo, boste ob letnem prihodku do 24 tisoč evrov davka oproščeni, do 40 tisoč je stopnja nastavljena na petih odstotkih, od prihodkov, ki so višji od tega zneska, pa boste za davčne namene odšteli 10 odstotkov.
Super bogati načeloma davkov ne plačujejo radi, vendar pa nimajo zavor pri nakupovanju. McKinsey & Co, podjetje, ki se med drugim ukvarja tudi z upravljanjem premoženja, ocenjuje, da se je nakupovanje luksuznih dobrin, kot so ure, nakit in ostali dodatki od leta 2012 povišalo za 47 odstotkov in to predvsem na Kitajskem.
Vseeno pa se večina najbogatejših otepa visoke mode, kot so oblačila in dodatki priznanih modnih znamk. Nepremičnine, izobraževanje in skrb za otroke so področja, na katerih bogati porabijo največ denarja.

Vir slike: Daily Mail.
Če želijo v državi Monako kupiti stanovanje, ki spada med en odstotek najdražjih nepremičnin, morajo zanj odšteti najmanj 26,4 milijone dolarjev, medtem ko bi tako stanovanje v Parizu stalo 3 milijone. Za vpis otroka v zasebno šolo bodo v mestu New York letno odšteli 51 tisoč dolarjev, medtem ko bodo v Berlinu odšteli dobrih 19 tisoč.