Vprašanje arhivov in poslovanje z arhivskim in dokumentarnim gradivom rešuje pozitivna arhivska zakonodaja, v glavnem Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA), ter členi posameznih področnih zakonov kot npr. členi v Zakonu o računovodstvu ali Gradbenem zakonu ter podobno.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Vse tiste, pri katerih nastaja arhivsko gradivo, odbrano iz dokumentarnega gradiva, imenujemo ustvarjalci. Valorizirani ustvarjalci so dolžni arhivsko gradivo po preteku 30 let od njegove nastanka predati v pristojne arhive.
Zapisati moram, da globoko spoštujem vse, ki se na tem področju trudijo in rešujejo nastale probleme, pa naj gre za delovanje pristojnih arhivov ali pa arhivskih služb pri ustvarjalcih. Posebno pozornost posvečam tistim arhivistom, ki se trudijo pri izobraževanju le-teh na vseh treh bolonjskih stopnjah.
Stanje arhivistike danes lahko, ob kritičnem pregledu, ocenimo prej negativno kot pozitivno. Vloga arhivskih služb pri valoriziranih ustvarjalcih je premalo izpostavljena, posveča se ji premalo pozornosti. Priče smo neurejenim arhivskim službam glede na materialno varstvo, kakor tudi glede stopnje strokovne usposobljenosti zaposlenih. To povzroča izgubljanje, pozabljanje, ali uničenje arhivskega gradiva, ki je med drugim proglašeno kot pisna kulturna dediščina in je kulturni spomenik. Priče smo težavam pri reševanju prostorske problematike, pri čemer zasledimo tudi določene pozitivne premike.
Vir slike: Wikipedia.
Na Češkem so od leta 1990 naprej zgradili okoli dvajset novih arhivskih zgradb, mi pa prostorsko problematiko arhivov v Republiki Sloveniji prelagamo ali rešujemo »ad hoc«. Glede na ta podatek inneučinkovito reševanje prostorske problematike v Republiki Sloveniji, reševanja teh problemov nikakor ne moremo pozitivno oceniti.
Že pred leti sem opozoril na to, da bi morali v Sloveniji imeti samostojni Narodni arhiv Republike Slovenije (sedanji Arhiv Republike Slovenije, ki je v sestavi Ministrstva za kulturo), pri čemer iščem vzporednice z Narodnim muzejem, Narodno Univerzitetno knjižnico, Narodno galerijo itd.
Regionalni, zgodovinski oziroma pokrajinski arhivi so v dobrih ali delno dobrih prostorih, vsem pa bo v naslednjih letih primanjkovalo prostorov za sprejem arhivskega gradiva od ustvarjalcev.
Z obžalovanjem spremljam reševanje prostorske problematike Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki se mora izseliti iz historične zgradbe, kjer bi po mojem mnenju moral arhiv ostati že zaradi prvega slovenskega arhivista Antona Aškerca, ki je v tej zgradbi nastopil kot prvi slovenski arhivar – arhivist.
Vir slike: Wikipedia.
Moje kritične pripombe lahko strnem v naslednjih točkah:
- Slaba organizacija arhivskih služb pri ustvarjalcih na vseh nivojih, od ministrstev, državnih organov, do lokalnih skupnosti in podobno.
- Slaba izobrazbena struktura zaposlenih oziroma odgovornih za arhivske službe pri ustvarjalcih za katere sicer velja, da naj bi imeli najmanj srednješolsko izobrazbo, kar pa je premalo za obvladovanje in poslovanje z arhivskim in dokumentarnim gradivom posebej, če je to v digitalni obliki.
- Slabo umeščene arhivske službe v organizacijske strukture pri ustvarjalcih.
- Slaba zavest o pomenu arhivov, arhivskega gradiva ter o izvajanju principov sodobne arhivske teorije in prakse.
Stanje bomo izboljšali predvsem s pomočjo pravilno izobraženih arhivistov, pa naj gre za diplomirane arhiviste prve stopnje, magistre arhivistike in dokumentologije druge stopnje ali doktorje arhivske znanosti tretje stopnje.
Moj zapis je nastal »sine ira et studio« in z njim ne želim nikogar užaliti ali obsoditi.
Čas je, da tudi na tem področju po 30 letih samostojne države Republike Slovenije izvedemo obširne premike na bolje.
Izr. prof. dr. Peter Pavel Klasinc, arhivski svetnik, predstojnik študijskih programov Arhivistike na AMU ECM.
