Anna Sorokin, znana tudi po svojem izmišljenem imenu Anna Delvey, se je kar štiri leta uspešno pretvarjala, da je nemška dedinja, ki ima dostop do skrbniškega varčevalnega sklada v vrednosti 60 milijonov ameriških dolarjev in tako uspela najeti zasebno letalo, se udeležiti najbolj ekskluzivnih zabav in živeti v več luksuznih newyorških hotelih.
V resnici Anna ni imela nobenega sklada, ogoljufala pa je kopico bank, hotelov in bogatih znancev, na koncu pa so jo ujeli na zapleteni laži. Zgodbo njenega življenja na veliki nogi bo zdaj predstavil Netflix v prihajajoči televizijski seriji Inventing Anna. Serijo si bomo lahko na platformi ogledali 11. februarja.
Vir slike: Netflix.
Kdo sploh je Anna?
Anna se je rodila leta 1991, nedaleč stran od glavnega mesta Rusije. Njen oče je vozil kamion, medtem ko je mama vodila manjšo trgovino z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Ko je bila stara 16 let, se je z družino preselila v Nemčijo in po končani šoli začela opravljati pripravništvo pri francoski modni reviji Purple v Parizu.
Že takrat si je nadela ime Anna Delvey, popolne preobrazbe pa se je lotila, ko je poleti 2013 pripotovala v New York na Teden mode. Odločila se je ostati v ZDA in nekaj časa opravljala delo v ameriški poslovalnici revije Purple.
Kmalu je podala odpoved in se pod lažnim imenom pretvarjala, da je bogata nemška dedinja, in se tako želela uveljaviti v newyorški visoki družbeni sceni.
Anna Sorokin postane Anna Delvey
Razvila je svojo poslovno idejo, »Anna Delvey Foundation«, ki je vključevala zasebni klub, umetniško fundacijo in studio, za to pa je želela najeti zgodovinsko stavbo v newyorški soseski Manhattan, Church Missions House. Tam bi se v sklopu fundacije odvijali dogodki in predstave, za kar pa je seveda potrebovala denar. Idejo je za to redno predstavljala potencialnim vlagateljem, ki jih je v mestu spoznala.
Vir slike: Cosmopolitan.
Spoprijateljila se je tudi z bogatimi osebnostmi, katere je nato prosila za plačilo hotelov, letov in razkošnih restavracij. Seveda je obljubila, da jim bo kasneje vrnila, vendar jih je mnogo kasneje dejalo, da je na to enostavno pozabila.
Med drugim je spoznala tudi zbiratelja umetniških del Michaela Xufu Huanga, ki ji je povedal o svojih načrtih za odprtje muzeja. Anna ga je prosila, če gre lahko z njim v Italijo na neko razstavo in obljubila, da mu bo pozneje vrnila stroške letov in bivanja v hotelu, za kar je Huang dejal, da se je zgodilo šele veliko pozneje. Na koncu je znesek dobil nakazan iz popolnoma neznanega računa.
Huang je izjavil, da je Anno začel sumiti po tistem, ko se je udeležil njene rojstnodnevne večerje, nato pa prejel klic iz restavracije. Spraševali so ga za njene podatke, saj kreditna kartica, ki jo je predložila za plačilo večerje, ni delovala.
Spoprijateljila se je tudi z nekdanjo urednico za fotografijo pri Vanity Fair Rachel DeLoache Williams, ki trdi, da jo je Anna stala njenih življenjskih prihrankov. Anna, Rachel in še nekateri drugi so namreč ob neki priložnosti odpotovali v mesto Marakeš v Maroku. Ko so prispeli, je hotel zahteval plačilo, kljub temu, da je Anna obljubila, da je bivanje že plačano. Dejala je, da ima težave pri dvigu denarja iz svojega skrbniškega sklada.
Vir slike: BBC.
DeLoache Williams je pozneje napisala knjigo z naslovom Moja prijateljica Anna: Resnična zgodba lažne dedinje, v kateri je podrobno opisala svojo izkušnjo.
Ker Anna ni imela sreče s pridobivanje vlagateljev, je začela ustvarjati ponarejene bančne izpiske, s katerimi je hotela dokazati, da ima dostop do približno 60 milijonov evrov, shranjenih na bančnih računih v Švici.
Te dokumente je predložila ameriškim bankam kot dokumentacijo za odobritev posojila. V dokumentih pa je bilo kar nekaj neskladij, banke so postale sumničave in zato je ponarejene listine umaknila.
Prav tako ji je uspelo prepričati zasebno letalsko družbo za najem letala, ki ga kasneje ni mogla plačati in je bila zato prijavljena policiji. V času njenega razkošnega življenja je Anna v hotelih nakopičila več deset tisoč dolarjev dolgov, vseskozi pa se je prijavljala brez veljavne kreditne kartice, kar hotelom ni bilo všeč.
Začetek težav za Sorokinovo
Po tistem, ko je poravnala dolgove v hotelu 11 Howard v višini 30 tisoč dolarjev, ki jih je pridobila s pomočjo ponarejenih čekov, so jo iz hotela izselili. Preselila se je v hotel Beekman, kjer so jo prav tako kmalu odslovili zaradi neporavnanih računov v višini dobrih 11 tisoč dolarjev.
V naslednjem hotelu, W New York Union Square, pa je ostala samo dva dni zaradi istih težav. Slednja dva hotela sta jo kasneje tudi ovadila zaradi »kraje storitev.«
Vir slike: NY post.
Nekateri člani hotelskega osebja so kasneje dejali, da je bila pri napitninah zelo radodarna, saj je za vsak nasvet ali pomoč pri prtljagi podajala bankovce za 100 dolarjev.
Leta 2017 so Anno aretirali, kasneje pa se je dvakrat pojavila na sodišču. Ob koncu sojenja je bila spoznana za krivo pri osmih obtožbah, med drugim »velike tatvine druge stopnje, poskusa velike tatvine in kraje storitev.«
»Opravičujem se za napake, ki sem jih naredila,« je izjavila, ko je bila obsojena na od štiri do 12 let zapora.
Kasneje je novinarjem sicer povedala, da ji ni žal za svoja dejanja in celo poudarila, da bi ponovno sprejela enake odločitve. »Stvar je v tem, da mi ni žal. Lagala bi vam in vsem ostalim in sebi, če bi rekla, da mi je za karkoli žal. Obžalujem pa način, kako sem se lotila določenih stvari.«
Vir slike: DW.
Anna je bila iz zapora izpuščena februarja 2021, po tistem ko je odslužila le tri leta od svoje zaporne kazni, in se hitro vrnila k starim potem, saj se je prijavila v NoMad, eleganten hotel v New Yorku, z denarjem, ki ga je dobila od Netflixa v zameno za pravice, da lahko po njeni zgodbi posnamejo televizijsko serijo. Dobila naj bi dobrih 270 tisoč evrov, del od tega pa je šel za poplačilo njenih dolgov bankam, hotelom in drugim.
Kje je Anna Sorokin zdaj?
Samo mesec dni po tistem, ko je bila izpuščena iz zapora, so jo ponovno prijeli, ker ji je potekel vizum. Lanskega oktobra je bila še vedno v priporu pri Immigration and Customs Enforcement (ICE), ameriški vladni agenciji za priseljevanje in carinski nadzor, kjer je čakala na deportacijo nazaj v Nemčijo.
Ko je govorila o svoji izkušnji v zaporu, je Anna povedala: »Ta kraj pravzaprav sploh ni slab. Ljudje mislijo, da je tukaj grozno, a jaz to vidim kot sociološki eksperiment. Tudi nekaj drugih deklet je tukaj zaradi finančnih prekrškov. Eno dekle je kradlo identitete drugih ljudi. Nisem vedela, da je to tako enostavno.«
Powered by Contextual Related Posts
