Skip to content

Slovenska ljudska pravljica: Pohorske vile – žanjice

Na pohorskem pobočju, ki se vleče od Velikega vrha do potoka, so ležale Juršnikove njive in nad njimi je stala lesena koča – Juršnikovo. Bilo je tedaj vroče poletje. Po črni kuhinji se je sukala Juršnica in kuhala poldnič za žanjice, ki so medtem žele na Juršnikovi njivi.

»Pravijo, da je treba oračem, koscem, žanjicam in tericam postreči z najboljšim, kar zmore hiša«, je rekla kmetica. Zato je poleg ovčetine skuhala še štrukljev.

Ko so zvonovi odzvonili poldan, je imela kmetica obed že kuhan. Prav ko je hotela stopiti na njivo in poklicati žanjice k polniču, so v njeno kuhinjo stopile bele žene – planinske vile z Jeruzel.

»Dober dan ti voščimo!« so vile pozdravile. »Za žetev si gotovo žanjicam skuhala kaj posebno dobrega za poldnič, me pa smo tako lačne! Pa smo rekle: Pojdimo k Juršnici, ki je tako dobrega srca! Ta nam bo gotovo dala štrukljev!«

»Seveda sem jih skuhala! Človek mora vendar žanjicam dobro postreči!« je odgovorila Juršnica. Predobro je vedela, da se belim vilam ne sme zameriti, zato jih je povabila: »V hišo za mizo sedite, vam bom kar takoj prinesla štruklje!«

Iz lonca je vsula v veliko skledo štrukljev. Iz žličnika je potegnila še lesene žlice in vse skupaj odnesla v hišo za javorjovo mizo. Vile iz Jeruzel so že sedele okrog mize, vsaka je vzela svojo žlico ter se željno lotila štrukljev.

»Bog vam požegnaj!« je voščila kmetica.

»Vam tudi!« – so ji odgovorile vile. Ko so se najedle, so se lepo zahvalile:

»Juršnica, ne bomo ti tega pozabile! Imej obilo sreče in takih štrukljev naj ti nikoli ne zmanjka.« Pa so odšle.

Kmetica je takoj v isti lonec nalila vode, ter jo pristavila na kamen pred pečjo, da zakuha novih štrukljev. Kako pa se je začudila, ko je videla, da je lonec naenkrat sam od sebe zopet poln novih štrukljev.

Vsa vesela je stopila na njivo, kjer so pohorske žanjice žele zlato pšenico. Z levico so pšenico nabirale v pest, z desnico pa s srpom zamahovale za ped visoko nad zemljo. Za njimi se je vlekel rumen pas zlatega snopja.

»K poldniču! Jest pojdite!« jih je kmetica poklicala ter jim vsa srečna in vesela pravila o bleščečih vilah in Jeruzel in o štrukljih.

Medtem, ko so pohorske žanjice jedle kosilo, so jeruzelske vile požele vso pšenico.

Proti večeru je prišla črna nevihta in padala je debela toča. Šele tedaj so Juršnica in njene žanjice spoznale kako dragocena je bila pomoč dobrih planinskih vil iz Jeruzel.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice