Skip to content

Slovenska ljudska pravljica: Pohorski velikan Volvel

Sloviti pohorski velikan z imenom Volvel je bil oženjen z belo ženo. Bila je dobra žena velikanu in vsako noč je hodila po pohorskih vrhovih in za moža nabirala volvelico, rastlino, iz katere mu je kuhala čarodejni napoj. S tem čarodejnim napojem je Volvel dobil sposobnost, da je na črnem oblaku potoval nad Pohorjem. Vedno je bil zelo žejen, a pil je toliko, da je Mislinja nehala teči, kadar je pil ob njenem izviru.

Preberite tudi:

Slovenska ljudska pravljica: Zmaj v Peci

Okoliški kmetje so se velikana Volvela bali, in bili so brez moči, kadar jim je kradel živino.

V Šentilju pod Turjakom je v tistih dneh živel pogumen kovač, ki se je odločil, da bo Volvela premagal. Po sledi svoje krave, ki mu jo je Volvel ukradel, je šentiljski kovač prišel pred vhodna vrata v njegovo votlino. Ko je potrkal, se je iz notranjosti votline oglasila Volvelova žena:

»Kdo pa si?« je vprašala.

»Šentiljski kovač sem in iščem tvojega moža,« je odgovoril kovač.

»Mojega moža ni doma, zato ti že ne bom odprla,« je odgovorila velikanka.

»Bom pa vrata razbil,« ji je zagrozil kovač.

»Ta vrata lahko odpreš le, če najdeš travo volvelico in rečeš: Hajd, krava, nazaj h Krsniku, zemlji je treba dežja!«

»In kje raste ta trava?« je zanimalo kovača.

»Na najvišjem vrhu Pohorja. Natrgati pa jo moraš na janževo, ko gorijo šentjanževski kresovi. Izbrati pa moraš le tisto travo volvelico, ki zraste in cveti od polnoči do ene,« je kovaču govorila velikanova žena.

Kovač se je odpravil iskat čarodejno zel, a nenadoma je na nebu zagledal črn oblak in v njem velikana. Kovač se prestrašil in zbežal.

Nekaj dni pozneje je pred velikanovo votlino prišel mlad pastir. Tudi njemu je velikan Volvel kradel živino.

Prestrašeni pastir je tekel naravnost k šentiljskemu župniku. Naslednji dan sta se skupaj odpravila k Volvelovi votlini in župnik jo je pokropil z blagoslovljeno vodo. Velikan se je tedaj prebudil. Pograbil je svojo ženo ter se dvignil z njo na črnem oblaku pod nebo. Odplaval je na najvišji pohorski vrh. Tam še dandanes raste njegova trava volvelica, kadar po Pohorju gorijo šentjanževski kresovi v kresni noči.

Marsikdo je v tej noči že iskal čarodejno volvelico, vendar tiste prave, ki cveti od polnoči do ene, še nihče ni našel.

Tudi velikana Volvela že davno ni nihče videl, vendar stari ljudje na Pohorju še vedno strašijo otroke z njim: »Ne hodite zdoma, da ne srečate pohorskega velikana Volvela!«

Doslej se to še ni zgodilo.

Danes pohorski pastirji brezskrbno pasejo svoje ovce in pripovedujejo zgodbe o velikanu Volvelu in o skrivnostni, čarodejni travi volvelici.

Povzeto po: Jože Tomažič, Pohorske bajke.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice