Unesco je 21. februarja leta 1999 razglasil za mednarodni dan maternega jezika. Obeležujemo ga od leta 2000 naprej. Datum je bil izbran v spomin na ubite študente z univerze v Daki, ki so leta 1952 v Bangladešu protestno zahtevali enakopravnost za svoj materni jezik, bengalščino.
Z mednarodnim dnem maternega jezika je Unesco želel javnost opomniti tako na spoštovanje lastnega, kot tudi drugih maternih jezikov po svetu. Materinščina je jezik, v katerem izražamo prva čustva, jezik, ki ga uporabljamo, ko razmišljamo in odkrivamo svet, ko govorimo o ljubezni in tudi, ko se jezimo. Materni jezik je tudi tisti, ki oblikuje našo identiteto in nam daje občutek pripadnosti. Jezik, v katerem je zapisana zgodovina naroda.
Še zdaleč pa študentje v Bangladešu niso bili edini, ki so tvegali življenja za pravico uporabe lastnega jezika. Tudi slovenščina se je ohranila na ramenih in v ustih zmerjanih, preganjanih, zatiranih. Jezik, vrednote in ljubezen do domače zemlje so temelji, na katerih smo kot narod obstali. Slovenščina je to, zaradi česar smo Slovenci.
Jezik je sam v sebi popoln
Slovenci smo okuženi z idejo majhnosti. Ta majhnost je hkrati opravičilo in izgovor, zakaj nečesa nismo naredili bolje, pa tudi sredstvo, s katerim iščemo simpatije in podporo zunaj sebe, tudi zunaj lastne države.
Ideja majhnosti je gnezdo, v katerega se zavijemo kot nebogljeni otroci, in se v njem tolažimo, da bolje kot tako pač ne gre, ker smo še majhni. Ker smo tako majhni, je majhen tudi naš jezik, za katerega pač ne moremo pričakovati, da se ga bodo tujci učili. Zato se mi učimo tujih jezikov in se prilagajamo vsem in vsakomur na vsakem koraku. Naš jezik je tudi zastarel, kot kaže, zato moramo kar naprej posvajati in uporabljati tuje izraze, da smo »kul«, da pokažemo, da »handlamo lajf«.
Seveda ni nič narobe s tem, da se učimo tujih jezikov. Žalostno je le to, da svojega jezika, ki je naša bit, pogosto ne spoštujemo dovolj.
Takole je zapisal Tone Pavček: »Pravijo: majhen narod, majhen jezik. Resnica pa je drugačna. Jezik ni ne velik ne majhen, je sam v sebi popoln, ko izraža in ubeseduje človeka in življenje. Je popoln bodisi kot molitev ali kletev, ko izpoveduje ljubezen ali preti s sovraštvom, je svoj posebni glas, prepoznaven in enkraten, kakor je samosvoj in enkraten vsak človek. Je glas med številnimi glasovi narodov sveta, svojski, edinstven, kot je vsak človek, vsak posameznik v milijardni množici ljudi.«
