Od leta 2001 na pobudo Sveta Evrope 26. septembra vsako leto praznujemo evropski dan jezikov. Evropa je v svojem bistvu prava jezikovna zakladnica, saj ima 24 uradnih jezikov, med katerimi je od leta 2004 tudi slovenščina, in več kot 60 regionalnih in manjšinskih jezikov, ki jih govorijo pripadniki avtohtonih evropskih skupnosti. Poleg tega je v času, zaznamovanem z veliko mobilnostjo in migracijami, v EU slišati tudi mnoge jezike priseljencev iz drugih držav in celin.
Ne glede na to, da ima tudi slovenščina status uradnega jezika EU, pa še vedno marsičesa o delu institucij Evropske Unije ne moremo prebrati, če ne znamo angleško, nemško ali francosko. Vemo, da tudi pri delu organov EU, razen na zasedanjih evropskega parlamenta, prevladuje angleščina kot osrednji jezik sporazumevanja. Delo organov je s tem zagotovo poenostavljeno, vendar, ali ni s tem potisnjen ob rob status vseh drugih uradnih jezikov?
Pa tudi sami lastnega jezika ne cenimo dovolj, kar se izkazuje pravzaprav na vsakem koraku. Ne le, ko gremo v tujino, kjer seveda ne moremo pričakovati, da se bodo povsod naučili jezika, ki ga govori dva milijona prebivalcev, temveč tudi v domačem okolju. Slovenci smo znani po tem in celo ponosni na to, da se prilagajamo. To morda izhaja iz majhnosti same države in števila prebivalcev. Morda pa so razlogi celo precej globlji. Zagotovo mora imeti nekaj pri tem opraviti tudi to, da smo na splošno zelo slabo narodno zavedni. Z izjemo športa, se razume. Tam je vedno jasno, kateri so naši.
Vir slike: EP.
Poleg široke rabe angleščine tudi vdor balkanskih jezikov
Kar pogosto se zgodi, da nas uslužbenec v trgovskem centru ali v lokalu ogovori v tujem jeziku, ker predvideva, da smo turisti. Prav bi bilo, da bi najprej poskusil v slovenščini in šele nato v tujem jeziku, v kolikor bi ugotovil, da gre res za tujca, ki popolnoma nič ne razume.
Še pogostejša pa je raba jezikov iz bivših jugoslovanskih republik. Ne le med ljudmi, ki dejansko izvirajo iz teh republik, temveč tudi med Slovenci. Če se vam to zdi nekako logično, češ, saj so si slovanski jeziki tako ali tako zelo podobni med seboj, potem se vprašajte, zakaj oni nas (tudi v turističnih destinacijah, kamor se Slovenci pogosto odpravljamo), nočejo (ali ne znajo?) razumeti.
Vir slike: Presernova.si.
Jezik je vezivo naroda
Slovenski jezik je srž naše samobitnosti. Slovenski jezik je nastal in rasel z nami, se oblikoval skozi stoletja, tisočletja našega obstoja na tem podalpskem prostoru. Smo narod z najbolj bogato paleto narečij glede na kvadraturo ozemlja, ki ga imenujemo domovina.
Ne glede na to, da smo Slovenci skorajda vso zgodovino preživeli pod prevlado drugih ljudstev in smo bili vedno del neke večje tvorbe, ki je vsiljevala svojo kulturo, tradicijo in tudi jezik, se je slovenščina ohranila. Čeprav so bili naši predhodniki ob uporabi slovenskega jezika pogosto zmerjani, preganjani in zatirani, se je slovenščina ohranila. Nenazadnje tudi Prekmurje ne bi bilo del slovenskega ozemlja, v kolikor se raba slovenskega jezika na tem območju ne bi ohranila kljub velikim pritiskom madžarizacije.
Morda ni napačno predvidevati, da se je slovenščina ohranila prav zaradi pritiskov. Navzlic. Zanalašč. In danes, ko imamo več izbire kot kadarkoli, se nam kdaj pa kdaj pač ne zdi več dovolj »kul«. Ne zdi se nam dovolj moderna. Ne zdi se nam dovolj spevna. Ne zdi se nam vredna napora. Morda se le premalo zavedamo, da smo Slovenci. In da je jezik, slovenščina, vezivo naroda. Da je poleg tradicije in kulturne dediščine, poleg ozemlja znotraj (in zunaj) meja edino, kar imamo, da se lahko še imenujemo: narod.
Na vsakem izmed nas je, da si prizadevamo, da slovenščina ne bo pristala na seznamu ogroženih jezikov.
