
Povojne razmere v Črni gori
Eno izmed strani časopisa Slovenec je v tistem času zasedal obsežen članek o razmerah, ki so takrat vladale v Črni gori. »Znano je, da je bila pred svetovno vojno javna varnost v Črni gori tako velika, da ljudje skoro niso rabili ključavnic in da je kmet, ki je omlatil žito na prostem, lahko pustil zrno na ‘gumnu’ tedne in tedne, ne da bi mu kdo kaj ukradel,« so zapisali.
Preberite tudi:
V času pisanja prispevka pa je bila po njihovih besedah Črna gora polna roparjev, poročila o raznoraznih napadih na železniške vagone in »transporte državnega denarja« pa so bila nekaj vsakdanjega. Spraševali so se, kako je do tega lahko prišlo.
Zadevo je za časopis Slovenec iz prve roke pojasnil nek Črnogorec. »Ko so zasedli Avstrijci Črno goro, se neznaten del črnogorske vojske — pravzaprav samo par oseb — ni hotel predati, ampak se je po stari črnogorski tradiciji umaknil v gore in pričel komitski boj z manjšimi oddelki (patruljami itd.) avstrijske vojske,« je povedal.

Vir slike: US Embassy.
Avstrijski okupatorji so seveda vsak stik s komiti prepovedali, v kolikor pa so zvedeli, da jim je kdo nudil prenočišče ali hrano, so njegovo hišo »zažgali, premakljivo premoženje konfiscirali in njega z odraslimi člani rodbine internirali«.
Kmalu pa se prebivalstvu začela upirati ideja o komitih, predvsem zaradi dveh stvari. Prva je bila ta, da so med prebivalci Črne gore našli tudi vohuni, ki so avstrijskim četam nudili informacije o prijateljih komitov, vojaki pa so prostost in življenje marsikdaj odvzeli napačni osebi.
Razmere pa so se še bolj poslabšale, ko so se v komite začeli vključevati predvsem kriminalci, ki jih je tja zanesel strah pred kaznijo ali pa želja po ropanju.
»Mučili so na razne načine ljudi, da so jim dali denarja in živil: ščipali so jih z razbeljenimi kleščami, ovijali po goli koži z razgretimi verigami itd. Pretepli so več svečenikov, ki so dobivali od avstrijske aprovizacije žito, češ, da so avstrijski konfidenti,« je bilo zapisano v prispevku.
V zaključku so pojasnili, da so se nekateri tako navadili roparskega življenja, da je bil za njih povratek v vsakdanje življenje skorajda nemogoč. »Treba bo še morebiti nekaj let, preden bo državna oblast spravila na varno vse tiste, ki nadaljujejo svoj način komitske borbe iz dobe okupacije.«
Zakon o »pobijanju draginje«
V tistih dneh so oblasti v Zagrebu zagreto nadzorovale tako imenovane navijalce cen. Šlo je za obrtnike in trgovce, ki so svoje cene postavljali neprimerno visoko, s čimer so si prislužili »občutno globo«. Po poročanju Slovenca je bilo med kaznovanimi predvsem veliko mesarjev.

Vir slike: Kupindo.
»V petek je hodilo sedem uradnikov-zaupnikov po raznih zagrebških trgovinah in so nadzorovali na razstavljenih predmetih označene cene v smislu zakona o pobijanju draginje,« so pisali. Uradniki so pregledali tudi dobiček pri posameznih predmetih, ki v primeru, da se izdelek ni štel kot luksuzen, ni smel presegati 25 odstotkov.
Boj s tihotapci
V tistem času so obmejne čete imele veliko opravka tudi s tihotapci, ki največkrat niso končali dobro. Nekega jutra je desetnik obmejne čete ustrelil tihotapca v glavo, ta pa je bil na mestu mrtev.

Vir slike: The Irish Times.
V Dolenji vasi je pet tihotapcev ponoči napadlo obmejno stražo, ki se je vračala z delovnega mesta. »Na 30 metrov daleč so tihotapci streljali na obmejne stražnike s karabinkami. Obmejni stražniki so v svojo obrambo streljali s puškami, nakar so tihotapci pobegnili,« so zaključili.