Naprej na vsebino

Izjave preživelih s Titanika: »Igralca sta se rešila preoblečena v ženski obleki!«

V teh dneh se spominjamo znamenitega parnika RMS Titanik, ki je takrat veljala za najsodobnejšo in najrazkošnejšo potniško ladjo, poleg tega pa so jo označili kot praktično nepotopljivo. 15. aprila leta 1912 pa se je ob trku z ledeno goro parnik potopil v severnem Atlantskem oceanu.

Ob tej priložnosti smo pokukali v takratne izdaje časopisa Slovenec in poiskali kaj so o nesreči poročali naši nekdanji kolegi.

O nesreči je prvi v Sloveniji pisal prav Slovenec: »Iz New Yorka poročajo, da se je parnik ‘Titanic’ včeraj ob 2. uri ponoči potopil. Rešili so samo 675 oseb, 1500 ljudi pa je našlo smrt v valovih. Rešili so večinoma samo ženske in otroke. Parnik ‘Karpathia’ poroča, da je našel na mestu nesreče samo čolne in ostanke razbite ladje.«

Naslovnica izdaje Slovenca dan po nesreči, v kateri je potonil Titanik. Vir slike: DLIB.
Naslovnica izdaje Slovenca dan po nesreči, v kateri je potonil Titanik.
Vir slike: DLIB.

»Parnik se je začel kmalu po nezgodi potapljati ter je pričel klicati brezžičnim potom brzojavno na pomoč. Družbina parnika ‘0lympic’ in ‘Virginian’ sta takoj odplula na pomoč ter se je posrečilo zaenkrat vse ženske s ponesrečenega parnika ‘Titanic’ spraviti v rešilne čolne in jih prepeljati na krov pomožnih ladij,« so nadaljevali ter dodali, da sta bile zaradi ledenikov v nevarnosti še dve drugi večji ladji ter večje število jadrnic.

Kasneje so sicer odkrili, da naj bi se 10 morskih milj stran nahajali tudi ladji »Californiana« in »Mont Temple«, ki pa nista želeli priskočiti na pomoč.

Na uradu družbe, ki si je lastila nesrečni parnik, se je na dan nesreče zgodil velik naval sorodnikov potnikov in osebja, ki so zahtevali več informacij. »Zadnja poročila so govorila, da je le malo upanja, da sta pomožna parnika pravočasno dospela ponesrečenemu parobrodu ‘Titanic’ na pomoč. Morje je razmeroma mirno, tako da je pričakovati kljub vsemu vesti, da se je posrečilo rešiti potnike in moštvo,« je bilo moč brati v Slovencu.

Ilustracija potapljanja TItanika. Vir silke: National Maritime Museum.
Ilustracija potapljanja TItanika.
Vir silke: National Maritime Museum.

Pred poslovalnicami družbe White Star Linie so se dan po nesreči odvijali »grozni prizori.« Ljudje so med demonstracijami, jokom in razsajanjem oblegali zaposlene, ki pa o dogodku in preživelih niso imeli nobenih podatkov.

V dnevih po nesreči

Nekaj dni po nesreči je Slovenec pisal o parniku »Bremen«, ki je plul mimo mesta, kjer je potonil Titanik. Potniki so takrat povedali, da so na svoji poti srečali ogromen ledenik, na katerem so opazili »številne temne točke«, za katere se je kasneje izkazalo, da so to človeška trupla.

»Potniki so videli posamezna trupla tako natančno, da so spoznali njihovo obleko ter ločili moške in ženske. Opazili so med drugim plavati na morju neko žensko truplo z razpletenimi lasmi. Držala je na svojih prsih malega otroka. Nadalje so videli v valovih tudi truplo neke popolnoma oblečene gospe, ki je držala v naročju mrtvega psa,« je pisal Slovenec.

Trupla so plavala tudi v morju okoli ledenika. »V daljavi so videli potniki plavati skupaj trupli neke ženske in nekega moškega. Tri trupla so se držala krčevito za kos razbitega čolna. Ti prizori so bili tako pretresljivi, da so mnoge ženske na ‘Bremenu’ padle v nezavest in da so bili vsi moški močno ganjeni. Mnogi so se jokali,« so še dodali.

Posledice katastrofe Titanika

V dnevih po nesreči naj bi iz Londona odplul parnik, na katerem pa so s stavko pričeli kurjači. Motilo jih je namreč, da na parniku niso priskrbeli dovolj rešilnih čolnov. Družba je poskusila zaposliti sto novih kurjačev, vendar parnik še vedno ni mogel izpluti. Negodovanju osebja so se pridružili tudi potniki, ki se niso želeli vkrcati zaradi prenizkega števila kurjačev.

V tem času pred 110 leti se je pričela tudi sezona potovanja iz ZDA v Evropo, ki je mnogim predstavljala nove skrbi. Potovalni agentje so zato zaznali veliko večje povpraševanje po južnih poteh, ki vodijo skozi Sredozemsko morje. Te poti so nudile večjo varnost tako pred ledeniki kot tudi pred meglo in viharji.

Kaj so povedali preživeli?

Slovenec je povzel tudi marsikatere izpovedi s strani rešenih potnikov. »Junaško in moško« se je med drugim obnašal milijarder John Jakob Astor. Njegova rešena žena je dejala, da takrat, ko so jo spravili v rešilni čoln, sploh ni vedela, kjer se njen mož nahaja.

»Najprej sem mislila, da je ob moji strani. Ko sem pa zvedela, da je ostal na ladji, sem izgubila zavest. Pozneje sem se spominjala kakor v sanjah, da je hotel iti z menoj v čoln, a ga je zadržal neki častnik. Moj mož je rekel čisto hladno: ‘Dobro, ostanem!’ Kaj se je potem zgodilo, ne vem. Zakaj ga niso pustili pri meni? Bilo je najmanj še za deset ljudi prostora,« se je spraševala.

Potnika John Jacob Astor IV in Madeleine Talmage Force. Vir slike: Getty Images.
Titanik: Potnika John Jacob Astor IV in Madeleine Talmage Force.
Vir slike: Getty Images.

Pisatelj Jaques Futrelle pa pod nobenim pogojem ni želel zavzeti mesta na čolnu skupaj s svojo ženo. »Zaman je objemala soproga njegova kolena, zaman je stokala, naj jo pusti vsaj ž njo umreti. ‘Najprej ženske in otroci!’ je odvrnil z jekleno mirnostjo, ‘in ako nam drugim hoče pomagati Bog, nam bo pomagal.’,« so zapisali v Slovencu, gospa Futrelle pa je dejala: »Moj mož je mrtev, toda umrl je kot junak.«

Gospa Edgai Meyer se prav tako ni želela ločiti od svojega moža, ki jo je moral s silo posaditi v rešilni čoln. S krova ladje ji je zaklical: »Ti moraš živeti za najino hčerko, ki te čaka v New Yorku. Očeta lahko pogreši otrok, matere ne. In zaradi tega nočem tudi nobeni drugi materi odvzeti prostora.«

Soprog takrat 19-letne gospe Marvin je svoj prostor odstopil nekim otrokom. Med rešenimi je bilo 27 vdov, izmed katerih jih skoraj dve tretjini ni prekoračilo 25. leta. »Neki mladi par je bil neposredno pred odhodom ‘Titanica’ iz Southamptona poročen, žena je rešena, mož je utonil,« so zapisali v poročilu.

Mogočni parnik Titanik. Vir slike: The Bettmann Archive.
Mogočni parnik Titanik.
Vir slike: The Bettmann Archive.

Uslužbenka s krova ene izmed ladij, ki so pobrale preživele, je povedala, da »je bil nepopisen jok rešenih žena.« Nekaterim so morali s silo preprečiti, da bi storile samomor, druge so se zvijale v bolečinskih krčih, večina pa ni želela nič za pod zob. »Preostalo ni ničesar drugega, kakor počakati, da jim je zmanjkalo solz.«

Na dan pa so prišli tudi razni pripetljaji, za katere bi lahko rekli, da so iz filma o Titaniku in ne iz resničnega dogajanja. »Dva znana igralna goljufa Omen in Homer sta malo pred nesrečo še igrala. Igralca sta podkupila nekega točaja, da jima je preskrbel žensko obleko in sta se preoblečena v žensko obleko vtihotapila v rešilni čoln, kjer sta vrgla žensko obleko proč in pridno pomagala veslati.«

Nekaj je bilo govora tudi o slovenskih potnikih na Titaniku. »Franc Karun z Milj pri Šenčurju je v rešilni čoln spravil svojo petletno hčerko Ano in tudi sam tam ostal. Utonil pa je kovač Janez Mrkun z Bele pri Preddvoru, ker ga niso spustili v čoln.«

»Od raznih strani se zatrjuje, da je v trenutku, ko je odplul zadnji rešilni čoln od ‘Titanica’, stopila ladijska godba skupaj ter zaigrala onim, ki so mirno pričakovali smrti, pesem: ‘Bliže, Bog, smo zdaj pri tebi.’ Vsi možje so padli tedaj na kolena in se jokaje pripravljali na smrt,« je še zapisal Slovenec.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice