Slovenska ljudska pravljica: Pastir in Spaka-kulaka
Nekoč je živel pastir in je pasel ovce gori v Bratinovem griču. Včasih si je lepo zanetil ogenj in si je spekel krompir. Nekoč je prišla k njemu Spaka-kulaka iz Boršnarjevega brezna.
»Daj mi malo krompirja«, je rekla.
»Sama si ga vzemi,« ji je odgovoril pastir.
Preberite tudi:
Spaka seže v ogenj in se zelo opeče. Potem reče pastirju: »Dajva, mečiva kamenje! Bova videla, kdo bo vrgel dlje.« In je sama vzela skalo in jo vrgla tako visoko, da je pol dne ni bilo nazaj. Pastir pa je ujel ptičico in jo vrgel nad glavo, da je nikoli več ni bilo nazaj.
Potem je Spaka prijela smreko za vrh in jo zvila prav do tal. »Primi tole, bomo videli, če si res tako močan,« mu je rekla. Pastir je prijel, smreka se je nanagloma zravnala in je vrgla pastirja daleč v jamo.
Spaka se mu je smejala in rekla: »Kaj, niti toliko nisi močan, da bi zadržal tole šibje?« Pastir pa ji je rekel: »Zdaj pa pojdi ti in skoči tako visoko, kot sem skočil jaz!«
Vir slike: menard-jackrussell.blogspot.
Takrat se je pa Spaka-kulaka ustrašila in je steka naravnost v Bošnarjevo brezno. Za seboj je zaprla vrata in jih je tako tiščala, da so nohti pogledali skozi. Pastir je vzel kamen in je Spaki zatolkel nohte, ki so na tej strani ven pokukali, tako da jih ni mogla nikoli več ven potegniti. In še dandanes tišči Spaka-kulaka tista vrata tam v Bošnarjevem breznu.
Powered by Contextual Related Posts
