Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Kmet in škrat

Nekoč se je nekemu kmetu prav slabo godilo. Upniki so ga tožili in denarja ni bilo nikjer. Nihče mu ni hotel več posoditi na zadolženo posestvo. V svoji stiski reče kmet: »Če bi mi sam škratelj prinesel denarja, bi ga vzel.«

Komaj je izgovoril te besede, že stopi predenj škrateljček v rdečih hlačicah, zelenem jopiču in z rdečo čepico na glavi. Hudomušno se nasmeje prestrašenemu kmetiču in pravi: »Denarja dobiš, če hočeš poln mernik, samo dušo mi moraš zapisati.«

»Nisem mislil, da boš tako hitro pri rokah,« odgovori kmet že bolj pogumno, »duše bi ti pa res ne dal rad. Počakaj še štirinajst dni. Če ne dobim do takrat denarja, ti pa storim, kar hočeš.«

Škratelj je bil s tem zadovoljen in se čez štirinajst dni zvečer zopet oglasi pri kmetu. Kmet ga odvede na vrt in mu pokaže v zemljo zakopan mernik. »Če nanosiš poln mernik denarja, preden vzide sonce, sem tvoj z dušo in telesom.«

Škratelj se takoj spravi na delo. Vrečice denarja je vlačil iz svojega zaklada, ki ga je imel skritega v bližnjem gozdu. Vedno je pridno stresal v mernik in tipal, kdaj bo poln. Pot mu je lil po licu v dolgo belo brado, tako mu je bilo vroče od težkega dela. Že se je svitalo, vendar je bilo pokrito šele dno zakopanega mernika, čeravno bi moral biti po mislih pritlikavčka že zdavnaj poln. Rad bi se bil prepričal, ali ga ni kmet ukanil s kakšno zvijačo, a ni imel časa, kajti mrak se je umikal bolj in bolj belemu dnevu in vsak čas je moralo pokukati sonce izza gora.

Možiček hitro zdirja z vrečico po denar. Še samo eno naj prinese in ta nenasitni mernik mora biti po njegovem poln. Ko pa se ves upehan vrne, že zagleda pri merniku kmeta z zadovoljnim obrazom. Sonce se je že smehljalo izza gora in obsevalo rumene cekine v merniku. »Prepočasen si bil, prepočasen, dragi moj!«

»Nič nisem bil prepočasen; saj sem ves moker od znoja, tako sem delal vso noč.«

»Pa kljub temu ni mernik poln. Denar je torej moj, pa tudi do mene nimaš nobene oblasti, ne sedaj in tudi pozneje ne.«

Škratelj je sedel na svoji vrečici denarja, si brisal pot s segretega obraza in jezno pogledoval zdaj na kmeta zdaj na zakopani mernik.

»Da, sam vidim, da sem se zaman trudil vso noč,« spregovori čez nekaj časa nevoljen. »Pa povejte mi vendar, kakšne zvijače ste se poslužili, da nisem mogel napolniti posode.«

»E, to je kaj preprosto. Le poglej!« reče kmet veselo. Zdaj dvigne mernik z lahkoto, ker je ves denar ostal v jami. Mernik je bil namreč brez dna. Kmet ga je bil zakopal na vrh precej globoke jame, prej pa mu je izbil dno. Tako je škratelj stresal denar v mernik, denar je pa padal skozi mernik v jamo.

Ko škratelj vidi to zvijačo, jezno zadene vrečico na ramo in odhiti.

Kmet pa je bil odslej eden najbogatejših v vsem kraju, toliko denarja mu je bil nanosil škratelj.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice