Kaj so digitalne valute centralnih bank ali CBDC in kako bi izgledale v praksi?
V začetku vzpona kriptovalut se s strani podpornikov slišalo komentarje, da se bodo banke in finančne ustanove morale prilagoditi novem valu digitalizacije, ali pa bodo izginile. Digitalne valute centralnih bank so morda njihova vstopnica v ta novi svet.
Že samo ime nam pove, da so digitalne valute centralnih bank, ki jih označimo tudi s kratico CBDC (Central Bank Digital Currency), digitalni žetoni, ki so v mnogih pogledih podobni kriptovalutam, izdajajo pa jih centralne banke. Gre torej za digitalni ali virtualni denar, katerega vrednost je vezana na vrednost fiat valute domače države.
Več kot 80 držav po vsem svetu že raziskuje ali razvija CBDC, ponekod so projekte postavili na stran ali jih celo odpovedali, spet drugje pa so digitalne valute že uvedli.
Pot do digitalnih valut centralnih bank
Beseda fiat načeloma označuje valuto, ki jo je izdala država. Nekoč so bile take valute vezane na vrednost nečesa oprijemljivega v fizičnem svetu, kot je na primer zlato ali srebro, vendar danes več niso.
Na splošno velja dogovor, da je fiat valuta oblika zakonitega plačilnega sredstva, ki ga nato uporabljamo za izmenjavo blaga ali storitev. Začelo se je z bankovci in kovanci, tehnologija pa je finančnim institucijam omogočila, da so lahko fizično valuto dopolnile z digitalnim beleženjem stanj in transakcij.
Vir slike: Pixabay.
Bankovci in kovanci imajo še vedno pomembno vlogo v vsakdanjem življenju, vendar nekatere države opažajo upad uporabe gotovine. Ta trend je postal izrazit zlasti med pandemijo Covid-19, ko smo lahko na vsakem koraku videli napise, da se priporoča uporaba brezstičnega plačilne sredstva (plačilne kartice).
K zanimanju za virtualne oziroma digitalne valute in načine plačevanja pa je pripomogel tudi razvoj kriptovalut, ki pa so v osnovi izredno volatilne – njihova vrednost lahko v zelo kratkem času poskoči visoko ali pa zelo nizko pade.
Centralne banke skupaj z vladami po svetu torej razmišljajo v smeri svojih lastnih digitalnih valut, ki pa bi imele veliko bolj stabilno vrednost. V zameno pa bi se morali odpovedati eni izmed prednosti kriptovalut. CBDC bi namreč bile nadzorovane s strani centralnih bank, kar pa pri kriptovalutah ne bi bilo mogoče.
Skupina sedmih centralnih bank je skupaj z Banko za mednarodne poravnave (BIS) pred dvema letoma objavila poročilo, v katerem so opredelili temeljna načela, ki bi jih bilo potrebno upoštevati pri vseh CBDC-jih.
Poročilo so sestavile Banka Kanade, Angleška Banka, Japonska Banka, Evropska centralna banka (ECB), Ameriška centralna banka (FED), Švedska centralna banka, Švicarska nacionalna banka ter BIS, v njem pa je poudarjeno, da mora pri CBDC biti omogočeno sožitje z gotovino in drugimi vrstami denarja v fleksibilnem in inovativnem plačilnem sistemu.
Poleg tega bi morala vsaka uvedba podpirati širše cilje politike in ne škodovati denarni in finančni stabilnosti, lastnosti digitalne valute pa bi morale spodbujati inovativnost in učinkovitost.
»Argumente za in proti izdaji CBDC ter izbiri dizajna, poganjajo domače okoliščine,« so zapisali. »Ne obstaja ena oblika CBDC za vse. Vendar bi domači CBDC še vedno imeli mednarodne posledice. Sodelovanje in usklajevanje sta bistvenega pomena za preprečevanje negativnih mednarodnih prelivanj in hkrati zagotavljanje, da ne bodo spregledane prepotrebne izboljšave čezmejnih plačil.«
»Veleprodajni« in »maloprodajni« CBDC
Banka za mednarodne poravnave je v lanskem letnem poročilu razložila, da obstajata dve vrsti digitalnih valut centralnih bank, tako imenovane veleprodajne in maloprodajne. CBDC-ji so namreč lahko zasnovani za uporabo samo med finančnimi institucijami (veleprodajni CBDC) ali za uporabo v širšem gospodarstvu in med potrošniki (maloprodajni CBDC).
Veleprodajni CBDC-ji bi delovali podobno kot denarne rezerve v centralni banki. Oblikovani bi bili na obstoječi dvostopenjski strukturi, ki centralno banko postavlja na temelj plačilnega sistem, medtem ko so dejavnosti za potrošnike in druge stranke dodeljene komercialnim bankam in drugim ponudnikom plačilnih storitev.
Vir slike: AA.
Centralna banka odobri finančni instituciji račun za deponiranje sredstev ali za poravnavo medbančnih nakazil. Veleprodajni CBDC-ji so namenjeni poravnavi takih nakazil in podobnih veleprodajnih transakcij, na primer za opravljanje plačil med različnimi finančnimi institucijami. Uvedba veleprodajnega CBDC bi omogočila programiranje denarja centralne banke, kar bi omogočilo večjo stopnjo avtomatizacije in ublažitev tveganja, še dodajajo pri BIS.
Veliko bolj daljnosežna pa je uvedba maloprodajnih digitalnih valut centralnih bank. CBDC-ji, ki so jih označili za maloprodajne, namreč splošni populaciji omogočijo digitalni dostop do denarja centralnih bank na podoben način, kot to omogoča gotovina, ki je izdana neposredno s strani centralnih bank.
Morda to ne zveni nič posebnega, saj gotovino lahko na nek način že zdaj spravimo v digitalno obliko, ko jo položimo na svoj bančni račun in pošljemo denar prijatelju ali opravimo plačilo. Vendar pa s CBDC ta vrsta transakcije ne bi potovala več delovnih dni in skozi roke več različnih bank. Vse se lahko zgodi skoraj v trenutku znotraj ene digitalne baze.
Ena od lastnostni takšnih CBDC-jev je, da ne prinašajo nobenega kreditnega tveganja za uporabnike plačilnega sistema, saj nastopajo kot neposredna terjatev do centralne banke.
Vir slike: R. Auer in R. Böhme/BIS.
Zgornja slika nam pokaže, da lahko maloprodajni CBDC primerjamo z digitalno obliko gotovine, ki je tudi ključna odgovornost centralnih bank.
Druge oblike digitalnega maloprodajnega denarja predstavljajo terjatev do posrednika, pri katerem se lahko zgodi, da zaradi začasnega pomanjkanja sredstev ali celo plačilne nesposobnosti, pride do težav s plačili. Takšna tveganja so že zdaj zaščitena z zavarovanjem in drugimi ukrepi, vendar bi CBDC naredil konec kakršnikoli dodatni nevarnosti.
Obstajata dve vrsti maloprodajnih CBDC-jev, ki se razlikujeta po tem, kako posamezni uporabniki dostopajo do svojih sredstev in jih uporabljajo.
Prvi so podobni gotovini, omogočajo pa tako imenovani dostop na podlagi žetonov in s tem anonimnost pri plačilih. Ta vrsta bi posameznim uporabnikom omogočila dostop do svojega denarja na podlagi geslu podobnega digitalnega podpisa, ki temelji na kriptografiji zasebnih in javnih ključev, ki so poznani v svetu kriptovalut. Dostop bi bil možen brez osebne verifikacije.
Druga vrsta CBDC-jev pa temelji na preverjanju identitete uporabnikov, torej bi bil dostop možen na podlagi osebnega uporabniškega računa. Pri BIS ugotavljajo, da je ta pristop bolj združljiv s spremljanjem nezakonitih dejavnosti v plačilnem sistemu, vendar pa to ne pomeni, da bi se bilo treba odpovedati zasebnosti. S pravim oblikovanjem postopka preverjanja plačil bi lahko osebne transakcije zaščitili tako pred organizacijami kot tudi pred vladnimi oziroma javnimi organi.
Vir slike: BIS.
Slabosti digitalnih valut centralnih bank
Vse to se sliši odlično in skoraj bi lahko rekli, da CBDC-ji predstavljajo edinstveno in razvito rešitev. Vendar pa tako kot pri vsaki novi stvari, lahko tudi tukaj najdemo nekaj slabosti.
Ob prehodu na digitalno se vedno ustavimo ob vprašanju zasebnosti. Kljub zagotovilom, da CBDC prinaša neko obliko anonimnosti, tudi tukaj ne moremo mimo tega. Ne glede na to, kako dobro bodo transakcije te vrste zaščitene, ne smemo pozabiti, da gre vseeno za digitalne transakcije in v taki ali drugačni obliki bodo centralnim bankam zagotovo vidne.
Uporaba gotovine vseeno prinaša nedosegljivo stopnjo anonimnosti, saj je nek bankovec praktično nemogoče povezati s prejšnjimi lastniki.
Pri portalu The Montley Fool so opozorili tudi na dejstvo, da lahko neposreden dostop potrošnikov do digitalnega denarja centralnih bank za komercialne banke pomeni izgubi občutnega deleža prometa. Kot je bilo že prej zapisano – transakcije namreč ne bi več potovale preko komercialnih bank. To bi bilo slabo za banke in bi lahko vplivalo tudi na borzo, saj bi lahko delnice bank padle v vrednosti.
Zaenkrat se govori o uporabi CBDC-jev skupaj z gotovino, vendar bi teoretično lahko enkrat gotovina tudi izginila. V tem primeru se pojavi še nekaj dodatnih slabosti digitalnih valut. Centralne banke bi namreč lahko spodbujale potrošnjo in pospeševale obtok denarja s pomočjo negativnih obrestnih mer na bančnih računih.
Svojega denarja potrošniki ne bi mogli več dvigniti v gotovini in jo pustiti v šparovčku, zato bi jim bili na voljo samo dve možnosti. Ali denar porabijo ali pa ga del izgubijo zaradi negativnih obrestih mer.
Še bolj ekstremen primer je tudi možnost programiranja digitalnih valut s strani centralnih bank. V tem primeru se lahko odločijo za vpeljavo »poteka veljavnosti« denarja, o čemer je Kitajska že govorila. To pomeni, da bi določena vsota denarja po poteku veljavnosti enostavno izginila.
Izjava o avtorstvu in omejitvi odgovornost: Ta prispevek je del skupnega projekta Wilfried Martens Centra za evropske študije (WMSCES) in Inštituta dr. Antona Korošca (INAK). Projekt sofinancira Evropski parlament.Informacije in stališča v tem članku so avtorjevi in ne odražajo nujno uradnega mnenja institucij Evropske unije/Wilfried Martens Centre for European Studies/Inštituta dr. Antona Korošca. Zgoraj omenjene organizacije ne prevzemajo odgovornosti za informacije in stališča, izražena v tem članku, ali kakršnokoli naknadno uporabo informacij, ki jih vsebuje.
Prispevek v angleškem jeziku je dostopen na spletni strani Inštituta dr. Antona Korošca.
Powered by Contextual Related Posts
