Slovenska ljudska pravljica: O prebrisani deklici

Živel je reven čevljar, ki je imel mnogo otrok in še več siromaštva pri hiši. Njegov bogati brat pa je bil brez otrok, a je imel polne hleve živine. Med rejeno živino pa je bil tudi zelo shujšan teliček. Čevljar ga je prosil, naj mu da telička in bogati brat ga mu je dal.
Še ena pravljica za vas:
Minila sta leto, in dan in shujšani teliček je pri čevljarju zrasel v lepo tele. Nekega dne pa je tele ušlo s paše nazaj k bratovi živini. Čevljar je zahteval tele, brat pa mu ga ni hotel dati, češ, saj mi nisi nič dal zanj. Čevljar je brata tožil in prišel je dan, ko sta morala oba v graščino pred sodnika.
Povesta mu, kako je bilo, ko je čevljar dobil bogatinovo tele. Sodnik premišljuje, nato pa jima zastavi tri uganke, ki jih morata uganiti. Kdor bo pravo uganil, bo dobil pravdo. Prva uganka: kdo je najbolj srečen na. svetu? Druga: kdo je najhitrejši na svetu? In tretja: kaj je najslajše na svetu? Nato reče sodnik bratoma, naj gresta domov, kajti za danes sta opravila.
Bogati brat si misli po poti grede: »To bom pa res lahko uganil. Kdo je najsrečnejši na. svetu? I, najsrečnejši sem jaz, ker imam vsega dovolj in še lepo kmetijo povrhu. Odgovoril bom na prvo uganko: kmet je najsrečnejši na. svetu. In kdo je najbistrejši na svetu? Najbistrejši sem jaz, ker znam najbolj barantati in vsako reč prav obrniti. Porečem: najbistrejši je barantovec, ki zna vsako reč dobro obrniti. Na vprašanje, kaj je najslajše na svetu, pa porečem: med; saj to vsak lahko ve.«
Čevljar pa ni premišljeval, kako bi rešil uganke. Tistega jutra, čez osem dni, ko sta morala priti z bratom na sodbo, je dejal zaskrbljeno svoji sedemnajstletni hčerki: »Sodnik nama je zastavil tri uganke, pa kar vem, da jih ne bom rešil.« Hčerka mu reče: »Povejte mi vendar, kakšne so te uganke.« »Prva je: kdo je najsrečnejši na svetu? Druga: kdo je najbistrejši na svetu? In tretja: kaj je najslajše na svetu?«
Deklica takole svetuje očetu: »Najsrečnejša na svetu je zemlja, ki nam vse da. Najbistrejše na svetu so oči, ki v trenutku pogledajo čez hribe in doline. Najslajše je pa spanje, kajti potrebuje ga prav vsak človek.«

Vir slike: Pixabay.
Osmi dan gresta ubogi in bogati brat k sodniku, da bi povedala vsak svoje rešitve. Najprej je bil seveda na vrsti bogatin, toda sodnik je pri njegovih odgovorih le z rameni skomignil. Nato reče čevljarju: »No, kakšne odgovore pa vi veste?« Čevljar mu odgovori: »Najsrečnejša na svetu je zemlja, ker nam vse da. Najbistrejše na svetu so oči, ker v trenutku pogledajo čez hribe in doline. Najslajše pa je spanje, saj ga potrebuje prav vsak človek.«
Sodnik se je začudil in rekel: »Tako je prav. Rad bi le vedel, kdo vam je rešil zastavljene uganke?« »Moja sedemnajstletna hči,« pravi čevljar. »Rad bi videl vašega dekleta,« pravi sodnik. »Recite ji, ko je tako prebrisana, naj pride jutri k meni. Toda ne sme priti ne bosa in ne obuta, ne pokrita in ne gologlava, ne peš in ne na konju. Če pride tako, kot sem rekel, se bom poročil z njo.«
Ko pride čevljar domov, pove hčeri, kako mu je naročil sodnik, da mora priti v graščino ne bosa in ne obuta, ne pokrita ne gologlava, ne peš ne na konju. Deklica pravi: »Že vem, kako bom naredila, saj to ni težko.«
Drugo jutro vstane in vzame iz hleva kozliča, da se bo v graščino grede naslanjala nanj. V žakelj zaveže mačka, obuje stare čevlje brez podplatov, na glavo dene strgan prtič in gre, malo po tleh, malo naslonjena na kozliča. Graščak-sodnik pa je gledal skozi grajsko okno, kdaj bo prišla. Ko je prišla že blizu graščine, je gospod spustil psa skozi grajska vrata, da bi jo zmotil. Deklica pa je odvezala žakelj in izpustila iz njega mačka. Pes je stekel za mačkom in deklica je srečno prišla v graščino.
Graščak-sodnik je vzel lepo in bistro deklico za ženo, vendar pa je bil muhast in ni posebno lepo ravnal z njo. Nekega dne ji je dejal: »Ti lahko greš, kamor hočeš, in vzameš s seboj iz gradu, kar imaš najraje.« Nato jo je še povabil na poslovilno večerjo. Jedla sta in pila in žena je možu graščaku večkrat nazdravila, da se je nalezel vina. Nato je velela napreči kočijo in nesli so graščaka vanjo, sama pa je pognala proti domu.
Ko se je pripeljala z možem domov, jima je čevljar postlal s slamo v hiši po tleh in legla sta. Ponoči pa se gospod prebudi. Slama je šuštela in gospod vpraša: »Kje pa sva?« »Pri mojem očetu,« mu odgovori žena. »Saj si mi rekel, naj grem in vzamem s seboj, kar imam najrajši. Vzela sem s seboj tebe, ker te imam najrajši.« Razveselil se je bistre žene in peljala sta se nazaj v graščino ter do smrti srečno živela.