Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Stekleni most

Živel je nekdaj oče, ki je imel tri sinove, dva sta bila pametna, tretji pa je bil podpečnik. Ta je namreč vedno sedel v podpečku, zato so ga sploh tako imenovali.

Oče zboli na smrt. Pokliče svoje tri sinove ter jim reče: »Po dediščino si pa morate priti tretji večer na moj grob. Prvi večer naj pride starejši, drugi večer srednji, tretji večer pa najmlajši!«

Še ena pravljica za vas:

Slovenska ljudska pravljica: Zdravilno jabolko

Ko starček umrje, si starejša dva ne upata na pokopališče, češ naj gre najmlajši, da ga oče raztrga. In res odide najmlajši na očetov grob.

Nato pride oče in reče: »Ali si ti tukaj?« in mu dá oreh, ki naj ga dobro shrani. Drugi večer mora spet iti najmlajši namesto srednjega in oče mu dá spet oreh, ki ga shrani k prejšnjemu. Tretji večer pa pride vrsta nanj; zato spet odide na pokopališče in oče mu reče: »Ali si ti tukaj?«

Ob vsakem obisku na grobu da oče najmlajšemu sinu en oreh. Vir slike: Pixabay.
Ob vsakem obisku na grobu da oče najmlajšemu sinu en oreh. Vir slike: Pixabay.

»Da, jaz sem,« odgovori sin in oče mu spet dá oreh, ki ga shrani k prejšnjima v pokopališčnem zidu. Ko pride domov, ga brata vprašata, kaj je prejšnja večera videl na pokopališču.

Nekaj časa mine po tem dogodku, ko dá bližnji kralj svojo hčer, ki je bila godna za možitev, za stavo. Narediti dá velik steklen most; kdor prejezdi ta most, dobi kraljestvo in kraljično.

Starejša brata si kupita imenitna konja, kajti vsak je hotel poskusiti svojo srečo. Ko starejša brata odjezdita, gre Podpečnik na pokopališče in vzame oreh, ki ga je bil dobil prvi večer namesto starejšega brata. Stre ga in najde v njem vojaško obleko in lepega konja. Nato se brž preobleče v vojaka, zasede konja in zdirja proti mostu.

Pred mostom je bilo zbrano že veliko imenitne gospode in veliko hrabrih junakov je že poizkusilo svojo srečo, a nobeden ni zmagal; vsak se je s konjem povaljal po mostu. Konj našega vojaka pa je skočil kvišku, in kakor bi trenil, je bil na drugi strani, in kakor blisk je spet izginil, da nihče ni vedel, kam.

Zdaj kralj ni vedel, kdo je dobil stavo. Zato dá spet razglasiti, da kdor preskoči most, dobi, kar je že obljubil. Spet gre najmlajši na pokopališče in stre oreh srednjega brata. V njem najde obleko za častnika in srebrnega konja. Hitro odjezdi k mostu. Tudi zdaj je dobil stavo on, medtem ko nihče drug ni mogel čez. Spet je izginil, da kralj ni vedel, kdo je dobil stavo.

Zato dá še enkrat razglasiti, kdo more preskočiti most. Mlajši gre zdaj po svoj oreh, in ko ga stre, najde v njem obleko za kraljeviča in – zlatega konja. Brž ga zasede ter odjezdi proti mostu. Tu ga že vsi pričakujejo in žele, da bi on prvi poskusil srečo. On pa odvrne: »Zadnji sem prišel in zadnji tudi poizkusim svojo srečo.«

Vsi so poizkusili, a nihče ni mogel čez. Ko pa je poizkusil Podpečnik, je bil kakor blisk na drugi strani mosta. Nato je hotel brž pobegniti, pa pristopi kraljična in mu pritisne na čelo svoj kraljevski pečat, da bi ga v prihodnje takoj spoznala.

Ko spet mine leto in se nihče ne oglasi, razpošlje kraljična vojake okoli, da bi poiskali tistega, ki ima na čelu njen pečat. Ti res pogledajo vsakega mladeniča na čelo, a noben ni imel pečata. Ko pa pridejo v hišo treh bratov, prideta starejša brata praznično oblečena. Ko ju vojaki pregledajo in ne najdejo pečata, ju še vprašajo: »Ali imate koga drugega pri hiši?«

»Nikogar razen Podpečnika, ki tu pod pečjo sedi.« Ko mu pogledajo na čelo, najdejo na njem kraljičnin pečat. Ročno mora z njimi v kraljevi grad in čez nekaj dni ga kronajo za kralja.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice