Pogovor z Markom Ciglerjem: Prehranska varnost je ključna

Ob tem, ko se je razpis za odkup pšenice, ki naj bi ga opravil Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve, povsem izjalovil, saj se je prijavil le eden ponudnik, pa še tisti Blagovnim rezervam ni bil ustrezen, količina pa veliko manjša, kot je bila sprva najavljena, ko se gorivo in materiali enormno dražijo in nas je letošnje poletje pestila suša, so razmere v slovenskem kmetijstvu na moč resne. Že na marsikateri srednje veliki kmetiji razmišljajo o opuščanju, na majhnih pa so razmere še veliko hujše.

O vsem tem v pogovoru s predsednikom Slovenske kmečke zveze pri Slovenski ljudski stranki, ki je tudi novi podpredsednik te stranke. Kaj je povedal Marko Cigler?

Glede na razmere nas lahko res skrbi, kako trajno zagotavljati samooskrbo z osnovnimi živili v naši državi, saj zaradi zaskrbljujočih mednarodnih razmer uvožena hrana ne more zagotavljati zanesljive in trajne prehranske varnosti za našega porabnika. Kot predsednik Slovenske kmečke zveze pri Slovenski ljudski stranki in podpredsednik SLS, ki povezuje pomemben del slovenskih kmetov, v zadnjem obdobju dobivam številna sporočila kmetov, ki so ogorčeni nad ministrstvom za kmetijstvo in aktualno vlado, kjer smo priče sprenevedanju ob skrajno kritičnih razmerah v tej panogi. V koalicijski pogodbi je aktualna vlada področje kmetijstva komajda omenila. Če nečesa ne obljubiš, še ne pomeni, da ti ni treba ničesar izpolniti. Konec julija smo pri SKZ pri SLS na vlado naslovili javni poziv, vendar do zdaj še nismo dobili nobenega odgovora. Glede odkupa pšenice pa ni težava le zaplet pri obljubljenem odkupu slovenskih žit, kjer neizpolnjene vladne obljube rušijo zaupanje, pač pa bo to tudi vplivalo na prihodnje odločitve kmetov, v kakšnem obsegu bodo posejali žita, ali se bodo v določenih primerih preusmerili na druge vrste poljščin.

(Op. O vsebini javnega poziva smo poročali v prispevku Javni poziv: V kolikor vlada ne bo ukrepala, bodo s protesti zahtevali izboljšanje razmer za slovensko kmetijstvo, za kmeta in za potrošnika.)

Država je odkup pšenice obljubljala preko blagovnih rezerv, potem se je izkazalo, da je prvotne količine prepolovila oziroma količine drastično zmanjšala. Kako bi bilo po vaši presoji treba razmere urediti?

Menimo, da nastala situacija v številnih kmetijskih panogah ne omogoča niti pokrivanje osnovnih stroškov, kar peha v obup na tisoče slovenskih kmetov kar posledično pomeni precejšnje opuščanje kmetovanja. Zgodovinsko vidimo, da so prenizke odkupne cene v več letih ekonomičnost kmetovanja tako zmanjšale, da tudi urejene srednje velike ali velike kmetije pogosto ne dobijo več naslednikov. Še bolj pa to velja za male kmetije, ki so zaradi oskrbe s hrano slovenskega izvora in ohranjanja obdelanega slovenskega podeželja prav tako zelo pomembne. Zato mislimo, da je ključna rešitev povečanje samooskrbe z domačo hrano in zagotavljanje trajne prehranske varnosti slovenskega prebivalstva izjemno pomembno.

Ključno je, da bodo imele perspektivo tudi male in srednje velike kmetije, posebno gorsko hribovske, ker prispevajo več kot polovico pridelane hrane v Sloveniji. Z zagotovljenim trajnim odkupom v prvi vrsti v slovenskih javnih zavodih bodo tako te kmetije zanesljivo pripravljene pridelovati več hrane, obenem pa bodo zagotavljale tudi obdelano in poseljeno slovensko podeželje.

Z razpisi poskušamo že dlje časa, vendar te stvari nekako ne stečejo. Kje je po vaše poglaviten razlog, da država oziroma kdorkoli že ne uspe zagotoviti oziroma odkupiti potrebnih količin hrane?

Mislim, da je ključno, da se ozremo v zgodovino in k aktualnim statističnim podatkom. Po podatkih Statističnega urada RS se je struktura izvora potrošene hrane v Sloveniji v letih med 2000 in 2018 spreminjala skoraj linearno, delež hrane slovenskega izvora se je zmanjševal. Leta 2000 je bilo skoraj 60 % hrane slovenskega izvora, leta 2018 pa je bilo te hrane le še četrtina.

Zelo deljena so mnenja v stroki, zato smo to vprašanje naslovili na vlado: kakšen je delež hrane pridelane v Sloveniji, kakšna je samooskrba dejansko. Mnenja so različna, kot vemo, je ta odstotek lahko zelo na robu, nekaj odstotkov več že pomeni viške hrane, nekaj odstotkov manj pa pomanjkanje hrane. Nam se zdi ključno, da država naredi zelo dobre analize. Po nekaterih podatkih, javni zavodi kupijo letno za 200 milijonov evrov hrane, po drugih pa celo za 500 milijonov evrov. In če te številke analiziramo, hitro ugotovimo: če bilo v javnih zavodih porabili 60 % v Sloveniji pridelane hrane ali če bi se ta delež ustrezno povečal in če bi zaplete z javnimi razpisi poenostavili, bi lahko tako poskrbeli za vzdržnost slovenskega kmetijstva. Kmetje bi bili pripravljeni pridelovati več, če bi bil zagotovljen odkup te hrane.

Na katerem koncu se boste stvari lotili, bo to Kmetijsko gozdarska zbornica, Slovenska kmečka zveza pri SLS, pristojnim je treba dopovedati, da je treba postopati hitro.

Sigurno. Cilji so večplastni, treba je delovati na vseh področjih, eno je SKZ kot najmočnejša svetniška skupina pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije – tam smo pred dvema letoma dosegli večinsko poenotenje in smo izposlovali 310 milijonov evrov za slovensko kmetijstvo, kar je ključno v prihodnjem programskem obdobju 2023-2027. Zagotovo je pomembno, da z natančnimi sklepi in predlogi pridemo na svet zbornice – v nadaljevanju je lahko zbornica zelo kritičen sogovornik aktualni vladi. Zato smo že takoj julija pri SKZ naslovili javna vprašanja na slovensko vlado ampak se bojimo, da ni vsebine in vlada nima vseh odgovorov na vprašanja, ki jih postavljamo. Vemo, da bi zaradi geostrateških mednarodnih razmer morali zagotoviti stabilnost kmetovanja. Tu bi morala poskrbeti država, da odigra ključno vlogo in da bodo kmetje lahko pridelovali, in se bodo kmetije razvijale.

Ključno je, da se vrnemo k ciljem izpred 60 let, ki so bili sklenjeni kot strateški cilji za evropsko kmetijstvo. V Rimski pogodbi je bilo zapisano, da je prvi cilj kmetu zagotoviti dostojen dohodek, da se bo lahko preživljal in da bo doseženo pošteno plačilo, drugi cilj pa je bil zagotoviti državljanom kakovostno hrano po dostopnih cenah. V Slovenski ljudski stranki mislimo, da je zdaj ključni trenutek, da te strateške cilje, postavljene pred 60 leti, postavimo v zdajšnji čas in še natančneje definiramo.

In če v državi, v kateri je zelo majhna ekonomija, dosežete to, da se od tistih 200 mio evrov, 60 % tega, kar se porabi hrane v javnih zavodih, ti odkupijo na naših kmetijah? Tako bi se razmere verjetno temeljito popravile.

Zagotovo. Sigurno bi se s tem izboljšala ekonomika kmetovanja. Zagotovili bi delovna mesta. Kot vemo, je zdaj zelo veliko opuščanja, manjše kmetije so prisiljene, da kmetje hodijo tudi v službo in kombinirajo službo, ki jo vsakodnevno opravljajo, s kmetijo. Ampak jaz še vedno menim in tudi v Slovenski kmečki zvezi, da so v Sloveniji dane vse možnosti, če jih primerno razvijemo, da kmetijstvo lahko zagotavlja delovna mesta.

Letos nas je suša močno prizadela, krme ne bo, odkupne cene telet so zelo nizke in v teh razmerah bo za živinorejo verjetno zelo težka jesen.

Kot predstavniki kmetijstva z vsem spoštovanjem do kmeta, moramo pogledati razmerje v celotni vertikalni verigi, od kmeta do potrošnika. V tej verigi sta najbolj ranljiva kmet kot primarni pridelovalec in potrošnik na koncu te verige. Tukaj je zelo pomembno, da se zavedamo uravnoteženosti, da se zavedamo, da brez enega člena veriga ni popolna, dejansko pa so po podatkih živilskopredelovalne industrije trenutne cene izračunane na podlagi lanske žetve, kjer so te zaloge še bile; zdaj pa moramo v račun vzeti novo žetev in jesensko koruzo, ki še sledi, zato bo prihajalo do velikih podražitev. Mislimo, da bi bilo za vlado modro, da bi sprejela ključne ukrepe in za strateška živila uzakonila marže in da bi država odigrala večjo vlogo regulatorja pri maržah ključnih surovin pridelkov, ki jih rabimo pri vsakdanji potrošnji.

Država v tem trenutku vlogo regulatorja verjetno slabo igra?

Država vlogo regulatorja slabo igra. Jaz upam, da ni tako, da je to zaradi pomanjkanja znanja. Moramo si priznati, da vse dosedanje vlade niso odigrale ključne vloge na področju kmetijstva; tudi prejšnja vlada bi lahko naredila nekaj več na področju kmetijstva, ampak se je verjetno prilagajala takratnim trenutnim razmeram; tudi v Kmečki zvezi smo spodbudili, da smo zagotovili dodatna sredstva – 310 mio za slovensko kmetijstvo – brez naše angažiranosti teh sredstev ne bi bilo. Mislim, da je ključno, če sedanja vlada nima znanja in idej, da se nasloni na ključne strateške partnerje: Slovensko kmečko zvezo, Sindikat kmetov Slovenije, zbornico, Zadružno zvezo Slovenije, ker se lahko najdejo ključni odgovori za skupno mizo v dobro slovenskih kmetov, potrošnikov in celotne vertikalne verige.

Verjetno je ena od poti tudi večja politična moč – na letošnjih državnozborskih volitvah gibanje Povežimo Slovenijo, katere del je bila tudi Slovenska ljudska stranka, ni odigralo svoje vloge, bomo rekli olepšano, ampak po volitvah so se zgodile tudi spremembe v stranki SLS in omenili smo že, da ste eden od treh podpredsednikov. Kako vidite razvoj te stranke, kakšna je njena vloga in prihodnost?

Če se bolj plastično izrazim, vidim prihodnost te stranke kot političen subjekt, ki manjka v slovenskem parlamentarnem prostoru. Ohranjamo sicer konstantno dobro pozicijo na lokalnem področju, tudi z zastopanostjo v državnem svetu in tudi odlično zgodbo ustvarja evropski poslanec Franci Bogovič. V preteklem obdobju smo izvedli menjavo vodstva, kot je znano, in če se ozremo na letošnje parlamentarne volitve, je gotovo, če pogledamo programe strank, da smo v gibanju Povežimo Slovenijo bili edini, ki smo glasno govorili o strategiji v kmetijstvu, z zavzemanjem za kmeta in potrošnika in za povezanost v vertikalni verigi; drugi partnerji so o kmetijskih temah zelo malo govorili ali pa skoraj nič. In se nam zdi ključnega pomena, da o tem konkretno spregovorimo. Z menjavo vodstva so pred nami konkretni projekti, da se soočimo z izzivi in začnemo novo zgodbo. Predvsem verjamem, da lahko s temi projekti na najrazličnejših področjih prispevamo h kakovostnejšemu življenju vseh državljanov. Verjamem, da je Slovenska ljudska stranka neka osvežitev, partner v parlamentarnem prostoru in z mlado ekipo, s katero smo začeli novo zgodbo, verjamem, da lahko dosežemo dobre rezultate in da tudi opozorimo na ta segment v slovenskem političnem prostoru.

Verjetno je ključno, da se volilce opozori, da je prehranska varnost ena ključnih temeljnih reči – če bomo lačni, ne bomo preživeli

Ja, glede na nepredvidljive geostrateške razmere, pred časom covida, zdaj vojna v naši neposredni soseščini, v Ukrajini – bo hrana strateška dobrina. Vse energije pa morajo biti usmerjene v to, da bo pridelava hrane omogočena, da bo kmet dobil pošteno plačilo, da bo lahko preživel, na koncu pa da bo hrana za potrošnika kakovostna, lokalno pridelana in po dostopnih cenah. Dostopne cene se lepo sliši, tu moramo biti zelo natančni, v mislih moramo imeti vse te podražitve, kakšna so odstopanja, in kot je že bilo omenjeno, je to ključna naloga inšpekcijskih služb in države kot regulatorja.

Pogovoru lahko prisluhnete na povezavi: https://fb.watch/fpi6SmbZb_/.

PS: O trenutnih razmerah v kmetijstvu smo se nameravali pogovoriti tudi z aktualno ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ireno Šinko. Na pogovor čakamo že en teden. Potrpljenje je pač božja mast …