Priključitev Primorske k Sloveniji
Državna proslava ob 75. obletnici Dneva vrnitve Primorske k matični domovini nam ni prinesla ne vem kaj novega. Levi in desni slovenski politiki se državnih proslav še vedno ne udeležujejo skupaj. Lojze Peterle je bil tokrat svetla izjema med levimi politiki.
Zgodovina priključitve Primorske k Sloveniji
O priključitvi Primorske k Sloveniji sem že lani pisal v Slovencu, zato se bom tokrat stvari lotil bolj osebno. Doma se o zgodovini Primorske nismo veliko pogovarjali. Skoraj popolnoma nič o vojni na Primorskem med II. svetovno vojno, še manj o Soški fronti med I. svetovno vojno. O dobi italijanske okupacije med obema svetovnima vojnama ali o TIGR-u pa sploh ne. Razen tega, da je takrat v Breginju umrlo okoli polovico otrok zaradi revščine.
Zgodovina se je po drugi strani z usodo moje družine usodno poigrala. Rojstni dan mojega pokojnega očeta je bil 15. september – dan priključitve Primorske k matični domovini, kot smo ta dan včasih imenovali. Moj rojstni dan je 17. avgust, priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Škoda, ker moj nono ni imel rojstnega dne na dan priključitve Koroške in Štajerske Sloveniji. Tega dneva ni. Niti na FB ne.
Državna proslava ob 75. obletnici Dneva vrnitve Primorske k matični domovini
Včerajšnji govor predsednice Državnega zbora RS Urške Klakočar Zupančič ob 75. obletnici Dneva vrnitve Primorske k matični domovini v Avditoriju Portorož je bil poln čustvenega naboja. Zanima me, ali bi ga kdo od preteklih oblastnežev v enostrankarskih sistemih bil posebno vesel? Ali celo kdo od sedanjih voditeljev enostrankarskih državnih ureditev?
Čudilo me je, da je predsednica DZ RS Urška Klakočar Zupančič v svojem govoru omenjala predvsem preteklost. Značilno ponavljanje njenega političnega kroga je predvsem to, da moramo zgodovino pustiti pri miru (v najboljšem primeru naj jo obravnavajo zgodovinarji) in se moramo ukvarjati s sedanjostjo in prihodnostjo.
Naj našo predsednico Državnega zbora RS Urško Klakočar Zupančič najprej pohvalim. Zares je omenila zasluge duhovnikov za ohranjanje slovenskega življa med italijansko okupacijo, ostro delovanje TIGR-a proti fašizmu, Primorce kot borce proti ideologijam. To zadnje je zelo res, veliko bolj res, kot si Urška Klakočar Zupančič lahko predstavlja – moj nono je sovražil fašizem, prelisičil nacizem in nikoli ni sprejel komunizma. Zelo me zanima, kaj bi danes rekel na izjave Svobode o fašizmu. Sem prepričan, da nič dobrega.
Po navedbah predsednice DZ RS Urške Klakočar Zupančič je pogum naših nonotov tako jezil oblastneža Mussolinija, da je v Gorici 1942 izjavil nekaj podobnega kot Hitler v Mariboru 1941. Nekaj o pokončanju moških Slovencev.
A Urška Klakočar Zupančič je govorila tudi o emancipaciji žensk med narodno osvobodilno vojno in njihovem prispevku k demokraciji takrat in po vojni. Ja, prispevek žensk je bil neverjetno visok, a tak je bil tudi prispevek moških. Vprašanje, če ni bil previsok, ker žrtvovanje družine za dobro naroda je samo sebi v nasprotju. Takrat ljudje še niso razmišljali o enakosti spolov, o zamenjavi spolov, o ne vem kakšnih drugih spolih, o istospolnih zvezah z otroki,… Takrat so razmišljali predvsem o tem, kako bosta žena in mož preživela svoje otroke, kako bosta preživela svojo družino, kako jo bosta nahranila in zaščitila pred vsemi …izmi. Ženske v vojnah in političnih čistkah predvsem objokujejo izgubo svojih očetov, mož in sinov.
V čustvenem govoru smo slišali tudi že velikokrat slišane reči. O dveh conah, o zatiranju Primorcev in njihovemu odporu, o Pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, o zaslugah komunistov in socialistov za osvoboditev Primorske, o Titu in njegovih vrlinah za Primorce in še veliko tega. Slišali smo, da je Jože Pirjevec obtožil Gorenjce, da so se povezovali proti lastnim bratom, proti Primorcem. Ali se sedaj ne povezujeta tako levi kot desni politični blok proti lastnim bratom, proti Slovencem? In rad bi vedel, koliko lastne krivde si Urška Klakočar Zupančič za to pripisuje oziroma koliko krivde Svobodi zaradi zmerjanja lastnih sonarodnjakov s fašisti?
Resnica o Primorcih v Sloveniji in zamejstvu
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je meni zdel zelo slabe volje. Primorec, ki je pokazal, da levi lahko presežejo strankarske delitve in se celo opravičijo za hudobije in laži iz preteklosti. Ki ve, da je vzgoja v vrtcih po totalitarnih metodah nesprejemljiva.
Kaj pa sedanjost in prihodnost tega dela Slovenije? Ali se zavedamo propadanja slovenske skupnosti v Italiji zaradi političnih sporov velikokrat podžganih prav iz Slovenije? Ali vemo za zapiranje slovenskih šol, preprečevanje gospodarskega in kulturnega razvoja Slovencev na drugi strani meje, ki ne obstaja več? Ali vemo kako Italija finančno podpira svoje narodnjake v obmejnih krajih z ogromnimi dotacijami? Celo Slovence sem ter tja. Ali se zavedamo, da po drugi strani Slovenija ne razume ali ne more podpirati obmejnih krajev, ki se praznijo? Trentarske doline, Bavšica, Lepena, Breginjski kot, dolina Idrije, Goriški Kras in obmejno območje tržaškega krasa so skoraj ali popolnoma prazni.
In potem so tu dogodki, o katerih nihče ne govori ali noče govoriti. Sporazum med partizani in Nemci v Gorici iz leta 1943 o nenapadanju in kršenje tega sporazuma s strani političnih komisarjev; Trst kot središče Saftija in podobnih organizacij za krajo in pranje komunističnega denarja; delovanje stotnika Hauptmana Vogrina na bovškem konec II. svetovne vojne in njegova pomoč partizanom; pristanek ali celo darilo Edvarda Kardelja kot odstop velikega dela Primorske Palmiru Togliattiju – za zmago socializma v Italiji, kar je bilo kajpak povsem neuspešno; strahotna nesreča ob koncu II. svetovne vojne, ko je partizanska vojska zavzela Trst in Gorico in jo potem odstopila zaveznikom, kar je edina drugačnost v vsej človeški zgodovini, saj tega, kar zasede vojska, diplomacija nikoli ne vzame; uboj Petra Skalarja (s pravim imenom Ferdo Kravanja iz Čezsoče) zaradi prevelikega vpliva na primorskega človeka, varanje Primorcev s strani Aleša Beblerja o svobodi namesto o komunistični revoluciji; prehranjevanje partizanske vojske od septembra 1943 tudi na račun lakote primorskih kmečkih družin, povojna ustanovitev italijanske obveščevalne službe Gladio za kreganje Slovencev med sabo v Benečiji in Reziji;…
Da ne bo nesporazuma: niso problem samo dogodki, ki so, vsaj nekateri, v svojem bistvu lahko celo dobri za Slovenke in Slovence ali za človeštvo v celoti. Problem je laž, zavestna laž o dogodkih, zmerjanje svojih sester in bratov z izdajalci, potiskanje ljudi preko nravnih prepadov v nepovrat. Če vidiš lastne ljudi kot sovražnike, je nekaj zelo narobe s tabo. Delovanje levice v Sloveniji
preko pranja možganov v »nacionalnih« medijih je resen problem. In na to Primorke in Primorci ne bomo nikoli pristali. Ali je bil zato predsednik Borut Pahor včeraj tako resen, celo slabe volje?
Dogodki med lansko in letošnjo obletnico priključitve Primorske
Kaj se je zgodilo od lanskega do letošnjega praznovanja Dneva priključitve Primorske k Sloveniji? Požar na Goriškem krasu, razprave o okrevanju (ljudi ali samo narave?) po požaru, umrl je pisatelj Boris Pahor, zmagala je Svoboda, začela se je vojna v Ukrajini, imamo zatišje pred nevihto glede covida-19, obravnavan je bil strateški načrt za Nadižo (ki se konča tam, kjer Nadiža prečka italijansko-slovensko mejo), imamo resno energetsko krizo, vse kaže na prihajajočo lakoto, poslušamo televizijsko oddajo Kdo vam laže?, itd.
Leva vlada, čeprav zmerja nekatere Slovence s fašisti, je kljub vsemu moja vlada. A sam ne verjamem več v prislovno pridnost in poštenost našega naroda. Vsaj ne v ti dve lastnosti pri posameznih Slovenkah in Slovencih.
Zanima me, kaj bi delala Svoboda med obema svetovnima vojnama. Ali bi uporabljala besedo fašizem proti svojim ljudem? Ali bi bila sposobna boja proti italijanskemu fašizmu? Ali bi se njeni člani upali zoperstaviti uničevanju slovenske kulture v vrtcih, šolah, skupnostih in cerkvi? Ali bi bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje in življenje svojcev za skupno dobro? Ali so zgolj iz ene najlepših besed človeštva svoboda naredili besedno lepotičje brez vsebine.
Fašizem in nacizem sta pobijala zlasti druge narode in skupnosti kot smo Slovenci in so Slovani, Židje, Cigani. Komunizem je pobijal svoje ljudi, na milijone svojih ljudi, več milijonov kot ostala dva sistema skupaj, več v miru kot v vojni.
Vsi ti dogodki prinašajo med nas Slovence strah za bodočnost, negotovost za sedanjost in moteno presojo za preteklost. Vojni dobičkarji so postali mirovni dobičkarji. Človeka prime groza, da bi sploh še kaj pisal. Bog nam pomagaj!
V nedeljo sem obiskal Stražni stolp na Cerju, ki je bil nekje v sredini tega ogromnega požara na Goriškem Krasu. Stražni stolp primorskega upora enoumju in žrtvam tega upora. Veliko ljudi je bilo tam, resnično veliko. Kolesarji niso prišli sem protestirat proti svojim nasprotnikom, ampak so iskali nekaj za svojo sprostitev, nekaj so naredili za svoje telo in za svoj mir. To mi vliva upanje, da bo demokracija preko Slovenske skupščine našla svoje mesto v naši zavesti, ne glede na to, kdo vodi osrednjo ustanovo Republike Slovenije. To mi vliva upanje na zdravo slovensko družino v prihodnosti, na modrost naših političnih odločitev, na svobodomiselnost slovenskega šolanja in na lepo prihodnost naših otrok v naši domovini.
Kdor v Sloveniji ne razmišlja kot levi-ca je fašist. Dejansko pa so samo oni tisti, ki bi najraje počistili-poradirali, ali pa kar v kakšno jamo zmetali. Njihova dejanja, so takšna kot so bila dejanja fašistov. Slednjega fašizmu pa niso sposobni dojeti. V bistvu “te druge” sodijo po sebi.
Hvala za dopolnitev!