Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Indija Koromandija

Na planini, kjer je bilo toliko molznic, da vsa dežela ne bi premogla potrebnih golid, so si bistre glave znale pomagati takole:

Še ena pravljica za vas:

Slovenska ljudska pravljica: Gosposka in poljska miš

Izkopali so velik, velik bajar. Vanj sicer niso napeljali vode, zato so pa zgradili od brega do brega visok, obokan most. Nanj so od jutra do večera gonili krave. Kravarice so sedele na mostu in molzle v bajar, ki je bil do večera poln mleka. Na bajar, napolnjen z mlekom, so se pripeljali moški s čolnički, v katerih so imeli sode. Vsak čolnar je imel s seboj tudi veliko grebljico. S to je posnel smetano in jo z lopato skidal v sod. Ko so bili sodi polni, so jih zabili in zvalili v dolino. Medtem ko so se kotalili navzdol, se je v njih smetana zmetla in v dolino se je prikotalil že sod z maslom. Tam so čakali na sode ljudje in si razdelili maslo po teži. Ker tehtnic niso imeli, so dajali kar dobro vago. Tehtali so z volovskimi garami takole:

Indija Koromandija. Avtor: Hinko Smrekar. Vir slike: Wikipedija.
Indija Koromandija. Avtor: Hinko Smrekar. Vir slike: Wikipedija.

Na oje je sedel debeluh, drugi pa so metali maslo na zadnji konec gar. Ko se je oje z debeluhom vred dvignilo, je bil na garah po stari dobri vagi ravno cent masla. Tako so delili maslo dan za dnem.

Na tem posestvu je bilo toliko ljudi, da so se pri jedi venomer vrstili. Prvi so prihajali, drugi že sedeli in jedli, tretji vstajali od mize, četrti si rahljali pasove pri hlačah, da se jim ne bi potrgali, in tako naprej ves ljubi dan. Dan za dnevom je bilo tako. Ker ni bilo toliko ljudi, da bi jim stregli, so si naredili od stopnišča navzdol do mize »rižo«, prav tako kakor v planinah, da spuščajo po njej hlode v dolino. Po tej riži je priletel ob vsakem zalogaju štrukelj. Zaseka za zabelo pa je pritekala po žlebu, ki je bil zbit tik ob riži.

V tem kraju je bilo vsem ljudem prav dobro. Le eden je imel slabe čase, ker je moral živeti ob svoji hrani. Ta nesrečnež je bil najet samo zato, da je sedel na zapečku ob dolgi mizi in nenehno zabaval jedce s tem, da je godrnjal zaradi prepičlo zabeljene hrane. Če bi ta mož ne živel ob svoji hrani, bi seveda ne mogel godrnjati in jedci bi pozabili, da so štruklji lahko kdaj prepičlo zabeljeni.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice