Čebelarstvo in lipicanci vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva
Prvega decembra je medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine na zasedanju v Rabatu v Maroku potrdil vpis čebelarstva v Sloveniji in tradicije reje lipicancev na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Slovenija je imela doslej na seznamu nesnovne kulturne dediščine vpisane štiri enote in sicer: klekljanje čipk v Sloveniji, veščina suhozidne gradnje, znanje in tehnike (oba vpisana leta 2018), obhodi kurentov (vpisani leta 2017) in Škofjeloški pasijon (prvi vpis leta 2016).
Čebelarstvo v Sloveniji, način življenja
Projekt priprave nominacije za vpis čebelarstva kot načina življenja v register je vodilo Ministrstvo za kulturo RS, nad projektom je bdela skupina strokovnjakinj Slovenskega etnografskega muzeja in Čebelarskega muzeja iz Radovljice skupaj s Čebelarsko zvezo Slovenije pod vodstvom Špele Spanžel z Direktorata za kulturno dediščino.
Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč je ob vpisu dejal, da čebelarstvo v Sloveniji trenutno predstavlja način življenja nekaj manj kot 12.000 posameznikom in njihovim družinam, vodja projekta priprave nominacije Špela Spanžel pa je povedala, da je vpis čebelarstva na Unescov seznam najprej priznanje generacijam čebelarjev, ki so slovensko čebelarstvo ponesli v svet in nas navdušujejo s svojo predanostjo, spoštovanjem in sodobnimi oblikami. Dodala je, da je vpis za Slovenijo obveza, »da bo še naprej ustvarjala razmere, ki bodo čebelarstvo omogočale v vseh svojih razsežnostih – od kmetijskega, raziskovalnega in izobraževalnega, družbenega, okoljskega in seveda kulturnega.«
Tradicija čebelarstva v Sloveniji
Čebelarstvo ima v Sloveniji, kot že omenjeno, dolgo tradicijo. Eden od pionirjev čebelarstva v svetovnem merilu je bil Slovenec Anton Janša (1734-1773), ki je med drugim znan tudi kot prvi učitelj sodobnega čebelarstva.
Kot edina država članica Evropske unije je Slovenija zaščitila svojo avtohtono vrsto čebele – kranjsko sivko (Apis mellifera carnica), ki je danes druga najpogostejša medonosna čebela na svetu, ki slovi po svoji delavnosti, ubogljivosti in odličnem občutku za orientacijo.
O tradiciji čebelarstva pričajo tudi pisane panjske končnice, ki so edinstvena značilnost čebelarstva v Sloveniji, najbolj cenjene so tiste, ki predstavljajo prizore in like iz ljudskih zgodb.
Tradicija reje lipicancev
Mednarodno pripravo nominacije Tradicije reje lipicancev za vpis na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva je vodilo MK v sodelovanju s predstavniki Kobilarne Lipica in Slovenskega etnografskega muzeja. Šlo je za večletno zahtevno delo.
Večnacionalni projekt ponazarja skupno evropsko dediščino in jo postavlja v kulturni kontekst. Povezuje osem držav pogodbenic Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine: Avstrijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Italijo, Madžarsko, Romunijo, Slovaško in Slovenijo. Države so se pod slovenskim vodstvom povezale, da bi predstavile kulturno raznolikost in prakse družbenih pomenov, povezanih z rejo dobro znane pasme konj.
Lipicanec je slovenska avtohtona pasma osnovana v letu 1580, vzrejena v kobilarni Lipica, ki jo je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel, v tistem času regent Štajerske, Koroške, Kranjske, Istre in Trsta.
Tradicijo reje lipicanca so sprva uporabljali za vzrejo konj za habsburški cesarski dvor na Dunaju, danes pa ima lipicanec posebno vlogo v vsakdanjem kulturnem in družbenem življenju skupnosti na podeželju. Vključujejo se v prireditve, praznovanja in veselice, kot so blagoslovi konj, pustne povorke in parade, pomembno vlogo pa imajo tudi v terapevtskem jahanju in trajnostnem turizmu.
Powered by Contextual Related Posts
