Brez čebelic bi bila Zemlja opustošena – brez rastlin, živali in človeka

Danes začnemo zapis ob svetovnem dnevu čebel brez okolišenja in leporečja: naše najboljše prijateljice čebele so resno ogrožene. Kaj to pomeni za človeka in človeštvo? To je sprevidel že leta 1949 Albert Einstein, ko je izjavil: »Če bodo čebele izgine z obličja Zemlje, bo človeštvo preživelo le še štiri leta. Brez čebel ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali in ni več človeka.«
Preberite tudi:
Čebele imajo z rastlinami edinstveno sožitje – nabirajo njihov nektar, jih oprašujejo in jim podarjajo rodovitnost. Poleg čebel so na Zemlji še drugi opraševalci, med drugim ose, čmrlji, metulji, a čebele oprašijo kar 80 % vsega rastlinstva na Zemlji in so zato za ohranjanje rastlinstva, biotske raznovrstnosti in skoraj vse ekosisteme ključne in nenadomestljive.

Vir slike: Pixabay.
Pri pridelavi hrane smo brezkompromisno odvisni od čebel
Brez pridnih čebelic nas ne čaka nič dobrega. Pridelek bi se močno skrčil, saj na primer od 100 vrst rastlin, ki sestavljajo 90 % človekove prehrane, jih čebele oprašijo kar 71. Prizadeto bi bilo predvsem najbolj razširjeno sadje in zelenjava, kar pa bi neposredno vplivalo še na druga živa bitja – žuželke, ptice itd. Nekatere rastline, kot so kakav, vanilja in marakuja, ki sicer ne rastejo pri nas, a bi se jim stežka odpovedali, pa so povsem in v celoti v domeni čebel.
Ker človek pri težavah teži k tehnološkim rešitvam, je tudi tu poiskal nekaj rešitev, a nobena čebelam ne seže do gležnjev. Pridelek je za 54 % večji, če rastline oprašijo čebele, to pa še ni vse, na primer za jagode, pridelane v evropskih državah, je bilo dokazano, da so tiste, ki so jih oprašile čebele, težje, imajo manj napak in deformacij in na trgu dosegajo višjo tržno kategorijo. Tako čebele z opraševanjem ne samo povečajo pridelek, ampak tudi poskrbijo za boljšo kakovost sadja. Glede na to, da gre za milijardni posel, bi bila na veliki izgubi tako pridelovalec kot porabnik.
Malo je znano, da je pri kategorizaciji pomena domačih živali čebela zaradi svojega vpliva na tretjem mestu, takoj za govedom in prašičerejo. Pa tu ne gre za pridobivanje medu, ta je le koristen stranski produkt čebeljega pridnega dela, ampak za njen nenadomestljiv in ključen prispevek k rodnosti in rodovitnosti sadnega drevja, poljščin in zelenjadnic.

Kako in zakaj so čebele ogrožene in izumirajo?
Na čisto enovit in nedvoumen dejavnik ne moremo pokazati s prstom, dejstvo pa je, da čebelice za zdrav obstoj potrebujejo čisto okolje, in ko to čisto okolje na različne načine rušimo zase, ne ogrožamo samo sebe, prav tako ogrožamo čebele. Tako so med vzroki za propadanje čebeljih družin podnebne spremembe, Greenpeace pa že dolgo opozarja na uporabo nekaterih škropiv in poziva k njihovi prepovedi uporabe po vsej Evropi, ker naj bi nekatere sestavine spreminjale DNK čebel. Vendar se na tem področju nič ne premika, ker proizvajalci škropiv in pristojne kmetijske ustanove trdijo, da ta vpliv ne obstaja. Med čebelami so se razširile tudi nekatere bolezni, ki jih čebelarji s težavo krotijo in ki povzročajo med čebelami veliko umrljivost. V vsakem primeru so čebele v tem trenutku hudo ogrožene in bi bila potrebna široka in poglobljena analiza in raziskava ter takojšnja akcija, da se težave začnejo reševati pri koreninah. Med drugim je zaživela vseevropska državljanska pobuda za rešitev čebelic pred nadaljnjim propadanjem Bee careful, v katero se lahko vključi vsak in po svoje prispeva k njihovemu reševanju, pa četudi samo s tem, da na balkon ali vrt zasadi katero od medovitih rastlin ali postavi hotelček za divje čebele.
V preteklih zimah v Evropi umrlo 53 % čebeljih družin
Brez čebel si našega življenja ne moremo zamišljati, zato nenehno propadanje njihovih družin ozaveščene po vsem svetu resno zaskrbljuje. Že nekaj časa prihaja povsod po svetu do občasnih večjih propadanj čebeljih družin. Tako je na primer v ZDA v zimi leta 2005 na nepojasnjen način umrlo okoli 80 % čebeljih družin, na Bližnjem vzhodu v zadnjih nekaj letih kar 85 %. V Evropi prav tako opažamo upadanje števila čebeljih družin, in to zadnja leta za kar 53 %.
V Sloveniji se temu pojavu prav tako ne moremo izogniti, letno izgubimo okrog 15 do 20 % čebeljih družin, med vzroki pa so po besedah strokovnjaka dr. Janeza Prešerna varoja, ki se prenaša med čebelami, intenzivno kmetijstvo, če se ne upošteva časovnih intervalov, v katerih čebele niso aktivne, in če se uporabljajo problematični pesticidi, in pomanjkanje paše za čebele, zato bi morali razmišljati o sajenju medonosnih rastlin.

Foto Bojan Gajšek, Delo.
Svetovni dan čebel se je začel na pobudo Slovenije
Slovenci smo uspešni čebelarji že od nekdaj in tradicija čebelarstva je pri nas zelo močna, saj smo v Evropi v vrhu po številu čebeljih družin na prebivalca. Ves svet se uči od začetnika sodobnega čebelarstva in velikega strokovnjaka Antona Janše iz Breznice, ki ga je sama Marija Terezija imenovala za učitelja na dunajski šoli za čebelarstvo. Imamo tudi avtohtono čebelico kranjsko sivko ali kranjico, ki je zavzela svet in je druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu.
Zato ne preseneča, da je pobudo za praznovanje svetovnega dneva čebel dala prav Čebelarska zveza Slovenije in je potem uresničitev pobude izpeljala v sodelovanju z OZN za hrano in kmetijstvo – za dan čebel je bil razglašen 20. maj. Ker je leto 2022 leto mladih, bo letos osrednja pozornost namenjena mladim in čebelarstvu. Po vsem svetu se bodo tako ob dnevu čebel zvrstili različni dogodki, ki jih bodo pripravila slovenska diplomatska predstavništva ob pomoči vladnih in nevladnih inštitucij. Pri nas pa bo osrednje praznovanje 21. maja v Dolenjskih Toplicah. Letošnje teme na ta čebelarski praznik bodo v ospredje postavile prav pospešeno upadanje raznolikosti opraševalcev.
Naj se za čebelice časi obrnejo – zavoljo njih in nas vseh. Prav ta trenutek pa lahko vsi skupaj že nekaj naredimo: posadimo vsaj eno od medonosnih rastlin, ki jih priporoča Čebelarska zveza Slovenije (poprova meta, drobnjak, dobra misel, šetraj, slamnik, sivka, rožmarin itd.), na okno, balkon ali vrt. Zapišimo si še to nalogo na naš seznam – pa ne čisto na zadnje mesto.