Skip to content

Slovenska ljudska pravljica: Od kdaj so mravlje kruljave

Bila je nekdaj zelo huda zima. Drevje je pokalo od samega mraza in pod nogami je škripalo, kakor bi hodil po zdrobljenem steklu. Zaradi hudega mraza so morale uboge živali mnogo trpeti.

Še ena lisičja pravljica za vas:

Slovenska ljudska pravljica: Lisica in kozica

Za vasjo je stal gozd, v katerem so si napravile pridne mravlje veliko mravljišče, da bi bile pozimi na gorkem. Do tega mravljišča je prilezel nekega jutra jež, ves premrl in oslabel. Ko je zagledal veliko mravljišče, je zavidal mravljam njihovo gorko stanovanje in sklenil, prositi jih za streho. Po dolgem preudarjanju je lahno potrkal na vrata.

»Kdo je?« se znotraj oglasi droben mravljin glas.

»Jaz sem, jež,« odvrne jež, »prosim vas, dobre mravlje, vzemite me pod streho. Zunaj je tak mraz, da bom moral poginiti, če me odženete.«

»Prevelik si za naše stanovanje,« mu odgovori mravlja, »poleg tega pa še ves bodičast. Vse nas lahko s svojimi iglami pomoriš. S tem že ne bo nič.«

»Lepo vas prosim, vzemite me pod streho. Ne bom vam delal nadlege. Prav lepo se bom stisnil v kot pod peč in bom čisto pri miru.«

V gozdu so si pridne mravlje napravile veliko mravljišče. Vir slike: Pixabay.
V gozdu so si pridne mravlje napravile veliko mravljišče. Vir slike: Pixabay.

»Sama ne smem ničesar dovoliti,« odvrne vratarica. »Vprašala bom druge, če so s tem zadovoljne.« Po teh besedah se vrata mravljišča zapro.

Kmalu se zopet prikaže mravlja vratarica in naznani ježu, da je sprejet. Kdo drugi bi bil te novice bolj vesel kot on! Zadovoljen stopi v mravljišče in se stisne pod peč. Komaj pa so se duri za ježem zaprle, potrka že zopet nekdo na vrata.

»Kdo nas zopet nadleguje?« pravi mravlja.

»Jaz, lisica, vas prav ponižno prosim strehe. Zunaj je mraz, da mi pokajo kosti, vrhu tega so mi še psi za petami.«

»Prav žal, ne moremo te sprejeti. Imamo že ježa.«

»Lepo vas prosim, dobre mravlje, sprejmite me. Nikogar ne bom nadlegovala. Legla bom za zapeček in bom čisto mirna.«

»Vprašala bom druge,« odvrne zopet mravlja in zapre duri. Čez nekoliko časa pride mravlja iz mravljišča in pove lisici, da sme vstopiti. Lisica, ki je čutila, da so ji psi že blizu, hitro smukne v mravljišče in leže za zapeček. Komaj je lisica legla za zapeček, Že zopet potrka nekdo na vrata.

Bil je murček.

»Danes pa res nimamo miru!« se huduje vratarica. »Kdo je že zopet zunaj?«

»Jaz, murček, vas lepo prosim, sestre mravlje, strehe. Hudobni krt mi je podrl stanovanje in sedaj nimam kam iti v tej hudi zimi,« ji reče murček.

»Nikogar več ne moremo sprejeti; imamo že ježa in lisico,« mu nevoljno odvrne mravlja.

»Usmilite se me vendar, sprejmite me, sestre mravlje. Majhen sem in ne bom nikomur v nadlego. Vrhu tega vam bom godel za kratek čas.«

Mravlja pa je ostala neizprosna in šele po dolgem moledovanju se je murčku posrečilo priti na gorko. Ko je prišel v mravljišče, je skočil na klop pri peči. Ko si nekoliko ogreje otrple ude, prične veselo gosti. Mravlje so strmele nad lepo godbo in še celo lisico je premotilo. Hitro skoči izza zapečka in prične plesati. Pri plesu si strga ob ježu ves rep, jezna prične zabavljati nad njim in končno pregovori mravlje, da sklenejo pognati ježa po svetu. Ježu ne pomaga niti prošnja niti upiranje. Ko noče sam zapustiti mravljišča, ga primejo mravlje in lisica in ga zakade po bregu, ki se je razprostiral pred mravljiščem.

Lisica se je odločila, da bo poskrbela za pravo pojedino. Vir slike: Pixabay.
Lisica se je odločila, da bo poskrbela za pravo pojedino. Vir slike: Pixabay.

»Hvala bogu, da smo se iznebile tega šivankarja!« reče veselo lisica.

»Zdaj me pa poslušajte, mravlje!« nadaljuje. »Na gorkem smo, godca imamo, spodobi se še pojedina.«

»Kako pa hočeš napraviti pozimi pojedino? Saj imamo komaj za vsakdanjo hrano,« ji ugovarjajo mravlje.

»Nič se ne bojte, to je moja skrb! Napraviti vam hočem pojedino. Poslušajte! — Ko sem si šla včeraj zvečer iskat v grad kuro za večerjo, sem slišala graščakinjo, ki je rekla dekli: ,Micka, kar sva si napekli danes za pojutranjo pojedino, shraniva kar v pritličju. Saj nihče ne ve za to!’ — Jaz sem si pa mislila: Vam že pokažem, ali ve kdo za to ali ne. Počakala sem, da so v gradu ugasili luč in nato sem šla pogledat v shrambo, kaj so dobrega spekli. To so vam bile reči! Še danes se mi cede sline po njih. Vsakovrstne sladkarije, pečenke, perutnina, v kotu pa poln sod najboljšega vina. Za večerjo sem si vzela samo pečenega purana. Vse to vam hočem zdaj prinesti, če hočete. Lahko dobim vse, zakaj okno je odprto in Sultan je poginil pred dobrim tednom. Pripravite mi vrečo in zvečer grem v grad!«

Mravlje hitro pripravijo vrečo, veseleč se dobre pojedine. Zvečer oprta lisica vrečo in odide v grad. Previdno skoči skozi okno v shrambo in napolni najprej vrečo s sladkarijami. Potem skoči skozi okno in nese v mravljišče. To se je ponavljalo toliko časa, da je znosila vse stvari, ki so bile v shrambi. Ko odide zadnjič, ogloda v naglici kračo in pusti kost na oknu.

Mravlje se ne morejo dovolj načuditi dobrim stvarem in ne vedo, kje bi pričele. Medtem se pa oglasi murček žalostno: »Mene si pa čisto pozabila. Cel dan že godem in grlo imam tako kakor izsušena goba. Zakaj nisi prinesla vina, o katerem si prej pravila?«

»Ali imate kaj steklenic?« vpraša lisica mravlje. »Grem iskat še vino, na katero sem v naglici čisto pozabila.«

Mravlje hitro prineso steklenice, lisica jih dene v vrečo in se odpravi v grad po vino.

Ko se vrne z vinom, se prično gostiti. Mravlje se vse tako najedo in napijo, da se prično končno z lisico vred vrteti po mravljišču. Ker pa je bila lisica prevelika za mravlje, zraven pa tudi nerodna, jim je vedno stopala po nogah in jim tako skrivila vse noge.

Od tega časa so vse mravlje nekoliko kruljave.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice