Slovenska ljudska pravljica: Velikan Gorjan v Poljanski dolini
V starih časih so bili Poljanci veliki siromaki. Vsa dolina od Škofje Loke pa ob vsej dolini Poljanščice ni imela kmeta, ki bi kdaj pridelal toliko zrnja, da bi njegova družina imela kruha za vse leto. Redki so bili petki, ko se je v pečeh pekel kruh. Poljanci so ga jedli le ob velikih svetkih. Gospodinje so tarnale in jokale, ker lačnim otrokom niso mogle dati kruha.
Takrat je v gorah nad Poljanami živel velikan Gorjan. Zasmilili so se mu otroci, ki bi radi jedli kruh, pa ga niso imeli. Prilomastil je v dolino ter pomagal kmetom orati in sejati. Kdor ni imel vprežne živine, je poklical velikana. Prišel je, se ojarmil pred plug in oral in oral, dokler ni vseh ornic preoral.
Prišlo je poletje in Poljanci so naželi toliko pšenice, da so z zrnjem napolnili vse kašče. Tisto leto so imeli kruha na pretek, zato so se prevzeli.
Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se služi kruh. Prevzetni Poljanci so metali kruh psom. V prepirih so se obmetavali s hlebi kruha namesto s kamni …
Kogar hoče sreča pokončati, ga prej razvadi kot neumnost mati!
Ko je velikan Gorjan opazil, kaj počnejo, jih je svaril: »Oj ljudje, nikar tako! Pomagal sem vam orati in sejati, a ne zato, da bi se obmetavali s kruhom. Kruhova pijanost je najhujša!«
Prevzetni Poljanci pa so se mu smejali: »Zakaj pa imamo tebe? Kadar bomo spet orali in sejali, nam boš pomagal, pa bo zadosti kruha zate in za nas!«
Ko je prišel čas oranja, so zaman vabili velikana, naj pride v dolino in jim pomaga orati. Velikan Gorjan je ostal v gorah.
(povzeto po Lojze Zupanc: Kamniti most)
