Planica in Cesarjeva nova oblačila
Ne verjamem, da sem bil pogosto tako srečen, kot pred leti, ko sem prvič slišal, da bo pri nas v Planici svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Vem pa, da sem bil zelo razočaran, ko sem pred mesecem slišal za zasoljeno ceno vstopnic za ogled katere od skakalnih ali tekaških tekem. Preveč za moj žep, žal tudi za žepe mnogih drugih Slovencev.
Dobro, sam imam toliko denarja, da bi si lahko privoščil ogled recimo današnje (tole pišem v soboto, 25. februarja) ženske ekipne skakalne tekme in moške posamične na srednji skakalnici, a nekaj zdrave trme je še vedno v meni. Zato sem se odločil za ogled v dnevni sobi. Kajti iz mene se ne bodo delali norca. Tudi ne služili na moj račun. Ne tisti, ki so določili ceno vstopnic, niti ne tisti, ki so si privoščili naviti cene hrane in pijače na samem prizorišču ali pa v katerem od bližnjih turističnih nastanitev. Zato ne čudi, da so znali v Avstriji in Italiji prav dobro izkoristiti to našo nerodnost ali bolje rečeno: pohlep. Pohlep organizatorjev, lastnikov hotelov, apartmajev in ponudnikov hrane in pijače. Saj nismo v Skandinaviji! Niti ne v Nemčiji, kjer imajo dvakrat, trikrat višje plače.
Prepričan sem, da podobno razočarano razmišljajo tudi mnogi drugi. Zato se niso odločili za ogled prvenstva v živo. Me pa zanima, to pa, koliko za vstopnice dajo, če sploh, vsi tisti funkcionarji, tudi politični funkcionarji, ki jih v teh dneh ujamejo kamere v Planici, ali pa so jih ujele na odprtju svetovnega prvenstva v Kranjski Gori. Bolj kot ne vse oblečene v uradna oblačila. So jih sami kupili? S svojimi prihranki? Smo jim jih mi plačali? Ne vem, vprašam.
Planica ni nikoli imela tako malo gledalcev. Resda je bilo svoj čas tudi veliko takih, ki so pregloboko pogledali v kozarec, kar sem tudi sam kdaj ujel v kamero, ko sem pod Poncami snemal reportaže. In mi je bilo kar malo nerodno. A to sem (smo) nekako vzeli v zakup. Planica nikoli ni bila le praznik športa, bila je tudi svojevrstni praznik uživanja in veseljačenja.
Zdaj pa se zdi, da je to svetovno prvenstvo nek žalostni pokazatelj, kako nas je draginja (ob prej omenjenih previsokih cenah vstopnic) postavila na realna tla. Zato ne čudi, da se ulice pri nas spet polnijo. Da je na ulicah med protestniki vse več razočaranih, vse več takih, ki si ne morejo privoščiti belega kruha, kaj šele vstopnice za ogled tekem v Planici.
Bojim se, da tega tisti, ki bi morali videti in slišati, ne vidijo, niti ne slišijo. Še vedno se skrivajo za zaigranimi nasmehi in z vse bolj neumnimi obljubami, za katere sami najbolj vedo, da jih ne bodo nikoli uspeli uresničiti. Pa če so na oblasti še tri mandate.
Verjetno so imeli napačno predstavo tudi tisti, ki so določili ceno vstopnic, misleč, da nam gre dobro. Večini žal ne. Dokler bodo skupaj z našimi oblastniki živeli v pravljici Cesarjeva nova oblačila ne bo nič drugače. Realnost je namreč drugačna. Najbolj nazorno se kaže na pol praznih tribunah v Planici. In na ulicah.
Powered by Contextual Related Posts
