Slovenska ljudska pravljica: Zmajev zob

Z Blejskega jezera se vidijo obronki Jelovice s slikovitim Babjim zobom, ki bi se po vseh pravilih moral imenovati Zmajev zob, saj je nekdaj pripadal zmaju, ki je živel v Zlatem jezeru v bližini vasi Dovje.
Še ena zmajevska pravljica za vas:
V Močilniku nad dovško vasjo, globoko, globoko pod zemljo, kamor še ni stopila človeška noga, leži Zlato jezero. V tem jezeru je zlata, da ga tudi z desetimi barkami ne bi mogli odpeljati. In še nekaj je v tem jezeru. Zmaj s sedmimi glavami. Nekega dne ga je začel boleti zob. Od bolečine je tulil, se valjal po tleh in kot buče debele solze so mu drle iz oči.
V hudi stiski se je zmaj spomnil na velikana Robavsa, ki je tedaj živel v gošči pod Borovljami (današnjo Kranjsko goro). Bil je zoboderec in ranocelnik zmajem, divjim ženam in divjim možem.
»Če nihče drug, velikan Robavs mi prežene bolečine,« si je mislil zmaj in odlomastil naravnost pod Žovlezen, kjer je Robavs sprejemal svoje bolnike. Grozanski zoboderec tistega dne ni imel kaj prida posla. Vrh Žovlezna je sedel in si preganjal dolgčas tako, da je bingljal z nogami in pljuval na Mežaklo onstran doline.
Zmaj je proseče iztegnil srednji gobec in zavekal: »Gospod doktor, nujte, bolni zob mi izrujte!«
Velikan Robavs je skočil z Žovlezna, vtaknil je svojo glavo krvoločnemu zmaju v žrelo in si skrbno ogledal črvivi zob. »Res se že pošteno maje,« je učeno zamomljal, ko je potegnil glavo iz žrela.
Oborožil se je z velikanskimi kleščami in preden bi kdo utegnil šteti do dvajset – tresk! je bil zob zunaj. Zakotalil se je po bregu.
Bolečin ni bilo več in zmaj si je oddahnil. Hotel je meni nič tebi nič odlomastiti domov.
»Hoj, hoj, kako pa bo s plačilom?« je revsknil velikan Robavs in ga pisano pogledal.
Pošast je zvito pomežiknila in se porogljivo zarežala: »Zahvali Boga, da te ne požrem, ham, ham.«
Velikan Robavs pa tudi ni bil od muh. Grozeče je zamahnil s kleščami – tresk! in zarobantil: »Tristo zelenih, tako se pa tudi ne dam!«
Zmaj se je zbal za svojo kožo in ponižno zagolščal: »Nuj, nuj, nikar se ne huduj! Saj sem se samo šalil.«
Povabil je Robavsa s seboj v Močilnik in mu postregel z obilno večerjo.
Izdrti zmajev zob pa se je medtem kotalil čez dolino, se ustavil ob robu Jelovice in se postavil pokonci. Tam stoji še danes.
Povzeto po Lojzu Zupancu.