Čas je, da se pogledamo v ogledalo
Ogledalo, ki mu pri nas v Zasavju rečemo špegu, ima vsak. Spomnim se, da so ga v času moje mladosti nekateri izmed naših očetov nosili celo v svojih priftošlih, ali da boste razumeli, v denarnicah. Seveda tudi naše mame v torbicah. Je bilo pač tako, da je bilo treba kdaj oko usmeriti v ogledalo in preveriti, če je s tvojo podobo vse ok. Tudi mi otroci smo imeli kje kakšno majceno ogledalce, ki si ga lahko kupil, ko je bila v tvojem kraju v cerkvi birma ali obhajilo, pred njo pa nekaj stojnic, kjer so ponujali denarnice, igrače, obeske in tudi lična mala ogledalca.
Ampak mi mulci se nismo ravno pogosto pogledali v ogledalo, takrat nam je bilo še vseeno, kakšna je naša podoba, dekleta pa v tistih letih takrat tudi še niso bila v »prvem planu«. Bolj kot ne smo ogledalca uporabljali za to, da smo »prikazovali zajčke«. Saj veste, kaj je to? Ogledalce usmeriš proti soncu in tisto sonce ali odsev sonca lahko koga zelo moti. Ponavadi je to vsaj v mojem primeru motilo dekleta. Ko bi vi videli, kako so mežikala, ko jim je nagajalo moje sonce! Seveda smo imeli tudi doma kje na kakšni steni ogledalo. Mi v kopalnici in tudi v spalnici. Potem, ko se mi je zdelo, da sem tak kot Tarzan, torej ves oblečen v mišice, sem se tudi sam kdaj postavil pred njega in se napel, kolikor se je dalo. Saj ne rečem, da nisem bil zadovoljen, ampak Tarzan pa nisem bil. Ne takrat in ne nikoli potem. Seveda pa pred ogledalom stoji, vsaj tako se mi zdi, čeprav že malce dvomim, sploh, ko obiščem kakšen fitnes center in opazujem vse tiste moške mišičnjake, kako se v ogledalih opazujejo iz vseh strani, še vedno največ lepšega spola. Zame je to ženski spol in pika. Le kaj bi brez njih in njih lepote? Malce so preverile, če je frizura ok, če krilce lepo stoji, bluza paše zraven in ne vem zakaj, vsaj tiste, ki jih poznam, vedno so se mi takrat pred ogledalom zdele malce bolj vitke. Hm, sumim, da so se malo bolj pokonci postavile in trebuh potegnile vase. A tega ne trdim. Priznam, da kdaj to delam že tudi sam. Junaške prsi ven, trebuh pa noter. Pa je. To mi je še od vojske ostalo.
No, kakorkoli, ogledala so izumili zato, da se občasno postavimo pred njega in se pogledamo. »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera/i najlepši/a v deželi je tej…«
Zdaj pa se mi vse bolj zdi, pravzaprav že vrsto let, da bi bilo prav, da bi nekdo izumil še eno prav posebno ogledalo, ki bi nam povedalo, kakšna je naša duša. Zunanja podoba se spreminja vsem na očeh, tista notranja pa je bolj zakrita. Včasih se skriva za zunanjo lepoto. Kdo ve? Ampak, dokler ni teh ogledal, ki bi nam pokazala odsev naših duš, pa ne bo nič narobe, če se bomo spet navadili o težavah, stranpoteh, strahovih, tudi lepotah, ljubezni, dobroti, spregovoriti s tistimi, s katerimi si delimo kuhinjo, spalnico in če hočete tudi skupno ogledalo v kopalnici. Nič ne bo narobe, če bomo o vsem, kar nas tare, ali o vsem, kar se nam zdi oh in sploh ali fajn, spregovorili tudi s tistimi, s katerimi kažemo mišice v fitnesu, se podimo za žogo, gremo v kino, na sprehod.
Veste, pogovor, sploh še, če je iskren, je kot ogledalo. Ogledalo naših duš. Pomaga, verjemite. Bistveno bolj kot osamljeni pogovori prek nekih pametnih naprav, v družbi čipsa, čokolade… Povem vam, pojdite ven. Ni je lepše družbe kot on ali ona.
Powered by Contextual Related Posts
