Čigav je kdo? Je to pomembno?
V zadnjih desetletjih sem bil marsikaj. Janšev ali Kučanov, če poenostavim oziroma omenim le dva politika, okrog katerih se vsakokrat sestavi predvolilna koalicija in vzdušje v naši vse bolj naelektreni družbi. Resnica pa je taka, da sem predvsem samosvoj, zvest svojim načelom. Zraven pa se z leti vse bolj požvižgam na to, kakšno smer ali ideje imata omenjena gospoda, ki sta bila nekoč oba tudi tovariša. V isti partiji, če sem še bolj natančen. Kjer sam nikoli nisem bil. Prav tako se požvižgam na ideje in obljube zdajšnjega prvega moža.
A ne predalčkajo le mene. Predalčkajo tudi vse tiste, ki si upajo in se jim da organizirati proteste proti vsakokratni oblasti. Ko so na oblasti levi, proteste organizirajo tisti, ki jim je desnica bližje, ko so na »ablasti« desni, pa se v prestolnico podajo častilci levih ideologij. Mediji pa skupaj s politiki modrujemo, kam kdo sodi oziroma kdo je za posameznimi vodji protestov. Kdo je stric iz ozadja. Enkrat je to Janez Janša, drugič Milan Kučan, tretjič Luka Mesec. No, sam pa nisem med tistimi, ki vedno znova iščejo strice v ozadju, nenazadnje se tako in tako od daleč vidijo. Ker štrlijo ven. Bolj me zanima vsebina. Ubadam se s vprašanjem, kaj je tisto, kar nekoga pripelje na ulice. Ne verjamem, da pridejo zato, ker nimajo nobenega drugega dela, ker jim je dolgčas, ali zato, ker imajo organiziran avtobusni prevoz, ki ga recimo Ruparjevi protestniki menda celo sami poravnajo. Verjetno protestirajo zato, ker so z dejanji te vlade nezadovoljni.
Ne verjamem, da so Jenullovi kolesarji kolesarili po Ljubljani, ker jim je tako rekel Kučan, ali ker je pač fajn naokrog razkazovati svoje bicikle. Verjetno je bila razlog tudi neka njihova nemoč v času kovida, in se jim je zdelo, da s(m)o bili dobesedno ujeti v pravila, ki pogosto niso bila skladna z zakonodajo, ali pa ker so čutili, da si politika prek policije dovoli preveč. Kajti sankcioniranje branja ustave je bilo zagotovo najmanj neumno, da ne napišem še kaj drugega. Tako kot je bilo bebavo kaznovati kakšen zaužiti sendvič na javnem mestu.
Dejstvo je, da gredo ljudje na ulice takrat, ko čutijo, da stvari ne gredo v pravo smer, ko so razočarani nad to ali kako drugo vlado. A dokler so protesti, je tudi upanje. V Severni Koreji pa tudi v Rusiji jih ni. Si to želimo? Prepričan sem, da se vsaki družbi najslabše piše, ko protestov ni več. Ko ni protestov ali protestnikov, počasi izginja tudi svoboda. In z njo demokracija. Kar nam jo še bolj kot vsakokratna oblast ali »ablast« krati umetna inteligenca. Kar groza me je pomisliti na čas pet let naprej. Mene, zakrknjenega pripravnika za vstop v klub upokojencev, je bolj kot kadarkoli strah te ne tako oddaljene prihodnosti. Ko bodo aparati mislili namesto nas, namesto naših možganov, ko bodo aparati delali namesto nas, namesto naših rok, ko ne bomo več vedeli, kaj je resnični in kaj je virtualni svet. Si tega želimo? Je čas za proteste?
A gremo nazaj še k enim protestnikom. Ljubljano z okolico namreč zadnje tedne obiskujejo še eni protestniki, do katerih sam čutim globoko spoštovanje. Kmetje. Predsednik vlade Robert Golob pravi, da ve, kdo je za njimi. A ni bil dovolj jasen. Mnogo bolj je bila jasna v eni od Tarč Erika Žnidaršič. Še bolj jasni pa so bili moji sogovorniki, s katerimi sem nekaj dni po zadnjem protestu kmetov srkal kavo. Brez oklevanja so vsi rekli, da jih čisto nič ne moti, da je »zadaj« Slovenska ljudska stranka (SLS). Tudi mene ne. A ne vem, če je SLS »zadaj«. Zdi se, da se ne skrivajo, kot se pogosto prej omenjena politika. Nenazadnje je kar nekaj akterjev kmečkega punta, ki so zbranim spregovorili, tudi članov SLS. Omenimo borko za pravice kmetic Ireno Ule, pa kmečkega sindikalista Antona Medveda in neuklonljivega soustanovitelja SLS Romana Žvegliča. Mene to čisto nič ne moti. Vesel sem, da so v ospredju, da ne skrivajo svoje strankarske pripadnosti. A pred kakršnokoli strankarsko izkaznico so predvsem kmetje, ki daleč najbolj poznajo problematiko življenje na kmetiji, in so vse, kar imajo, ustvarili z lastnimi rokami in rokami tistih, s katerimi živijo.
Ve se, s katerih korenin je pognala SLS, ve pa se tudi, da te stranke, ki najbolj pozna razmere na podeželju in na kmetijah, že nekaj let ni več v državnem zboru. Zato so kmetje tam, kjer so. Le ko bo SLS spet dovolj močno zastopana v državni politiki, bodo lahko naši kmetje spet dobili pravega sogovornika. In ne bo več tako kot je zadnja leta, ko se s tem področjem ukvarjajo tisti, ki nimajo pojma in ne delajo drugega, kot da delajo zmedo, kmetje pa se posledično vse bolj utapljajo v košarici vedno novih in novih birokratskih zahtev ter v neumni in neživljenjski zakonodaji. Žal se zdaj soočamo z raznimi veleumi, ki imajo polna usta zelenega prehoda,in modreci, ki največji razlog za onesnaževanje vidijo v govedoreji, sami pa se naokrog prevažajo s falconi, se bahajo z jahtami ali najsodobnejšimi pametnimi telefoni. Za nameček pa nam govorijo, da imajo srečo, ker imajo prihranke, sicer s plačo, ki jo prejemajo kot politiki, ne bi shajali. Res imate srečo predsednik vlade, da ste prej delali v Gen-i in ste uspeli nekaj prihraniti. Le kaj si o vaših besedah mislijo kmetje? Sam bom svoje mnenje tokrat zadržal zase.
P.S.: Kar se mene tiče, ne bi bilo čisto nič narobe, če kmetje v državnem zboru, v slovenski politiki čim prej spet dobijo kompetentnega sogovornika. Sogovornika, ki pozna življenje in delo na kmetiji in ki ve, da le kmet lahko nahrani lačna usta. Pa nihče drug.
Powered by Contextual Related Posts
