Komentarji

Brez korenin nas ni

Posted on 22. 6. 202321. 6. 2023 by Igor Gošte

Pogosto kje v družbi slišim skorajda že ponarodelo, da je že čas, da zakopljemo preteklost. Takim po navadi odgovorim, da moramo najprej pokopati vse tiste, ki so na tak ali na drugačen način umrli nekoč v preteklosti. V tisti, ki naj bi jo zakopali.

Tudi ta spletni časopis ima svojo preteklost, svoje korenine. Tudi zelo lepo ime ima. Slovenec. Je še kaj lepšega? Verjetno je, a zame, ki sem slovenskih korenin, ni lepšega. Korenine niso nekaj, česar ne bi bilo potrebno negovati. Iz njih je pognalo vse dobro in tudi vse slabo, kar je v nas. Dobro je treba negovati, slabo je treba jemati kot opomin, da ni treba, da je vedno tako, da se da kaj tudi spremeniti. A karkoli že je, je zraslo iz naših korenin. A tega vsi, ki pravijo, da je treba preteklost pozabiti, preteklost pa so naše korenine, ne razumejo. Ker da naj bi nas preteklost razvajala, nas ločevala, delila na naše in nenaše. Pa ni tako, preteklost je le priča tistega, kar se nam je dobrega zgodilo in (pre)mnogokrat tudi priča tistega, kar se nam ni dobrega zgodilo. Zato je prav, da o preteklosti vemo kar največ, tudi zato, da se bomo znali iz napak česa naučiti. Dobro nadgraditi, slabo popraviti, a nikdar pozabiti.

Včasih koga, ki reče, da je treba preteklost pozabiti, vprašam tudi, če je sam pozabil na svojega dedka, na svojo babico, pa na očeta in mater, brata in sestro, prijatelja. Ni, četudi je njegov spomin na koga od omenjenih tudi kdaj boleč. Ne vedno ljubeč. Brez korenin nas ne bi bilo. Tako kot brez korenin ni nobene bilke na tem svetu, pravzaprav ni nič na tem svetu.

Zdaj ste verjetno že zaslutili, kaj želim povedati v tem svojem zapisu. Živeli smo preteklost, živimo v sedanjosti in živeli bomo v prihodnosti. Vsi, brez izjeme. Prav vsi vemo, kaj se nam je dogajalo v preteklosti, vemo, kako živimo sedanjost, ne vemo pa, kako bomo živeli v prihodnosti. Nekateri menijo, da se moramo ukvarjati le s tem, kaj bo jutri, sam pa menim, da moramo v prvi vrti pogledati v našo preteklost, da bomo znali živeti sedanjost in doživeti kar se da lepo prihodnost.

Spominjati se moramo tako lepih kot manj lepih dogodkov iz naše preteklost. Zato je bilo povsem nespametno, da se je vlada, ki jo pooseblja predsednik vlade, in stranka, ki si je izbrala ime Svoboda, odločila, da ukine spominski dan na žrtve komunističnega nasilja. torej preteklost. Verjamem, da je tistim, ki menijo, da moramo pozabiti na določeno obdobje ali na en del naše preteklosti ukinitev tega dneva nekaj takega kot lanski sneg. A kaj porečejo vsi tisti svojci, ki so ravno zaradi komunističnega nasilja, ki se ne sme nikoli ponoviti (tako kot se ne sme nacistično in fašistično nasilje) izgubili svoje sorodnike, ki so končali kje v zapuščenih jamah, jaških in breznih, pa tisti še živeči, ki so trpeli na Golem otoku, v zaporih, samicah, še kje drugje in tisti, ki jim je bila odvzeta svoboda, pa lastnina in še mnogi drugi? Je to svoboda, po kateri so hrepeneli? Kakšna je to (S)svoboda, ki jim želi izbrisati spomin na preteklost?

Včasih je treba kakšne svoje napake priznat in jih popraviti. Nič ne bo napak, če jo bo tudi prvak Svobode in vlade in dan spomina na žrtve komunističnega nasilja spet vrnil tja, kjer mu je mesto. Preveč upam?

Preberite več