Bilanca, maslo in novi časi
Vsaj dober gospodarstvenik, pravzaprav vsako gospodinjstvo, če ne kar vsak posameznik mora vsake toliko časa opraviti bilanco. Pogledati, če morebiti ni zapravil več, kot je ustvaril. Kako »fajn« bi bilo, če bi kaj takega zmogla tudi aktualna oblast. Pa še katera pred njo, a tisti od prej nas v tem trenutku ne zanimajo prav dosti. Oni so svoje minute izkoristili, zdaj so na potezi tisti, ki ta čas upravljajo z našimi življenji.
Ne verjamem, da so ravno natančni pri bilancah, ker prav natančni niso niti v svojih obljubah in napovedih. Po navadi se jim vse obljube in napovedi »sfižijo«, pri bilancah pa se ravnajo tako, kot se ne bi smeli. Ko jim zmanjka denarja na računu, s svojim neznanjem in nepoznavanjem ustroja države obremenijo kar vse, ki se v tej naši ljubi Sloveniji sploh še trudijo kaj ustvariti. Lep primer je pravkar sprejeti Zakon o dolgotrajni oskrbi. Ali pa nakup vojaške opreme, ki gre v nebo in nas bo stal bistveno več, kot je za nakup nameravala v državni proračun poseči prejšnja vlada. Levica, ki je zdaj del vlade, je takrat govorila o maslu, danes pa se dela, kot da se jih to ne tiče. Pravzaprav gre to kar mimo njih kot po maslu. Brez trenj, ugovarjanj in nerganj.
O bilancah smo se naposlušali tudi v resorju zdravstva. Po vsem obljubljanju, kako bodo opravili stresni test, vse pregledali in reformirali, pa digitalizirali, se je na koncu iz tega izcimilo le to, da je minister odstopil. Kar niti malo ne čudi. Ne le zaradi rezultatov, ki jih ni, ampak predvsem zato, ker trije pač ne morejo voditi tega zahtevnega resorja. Ob asistenci ljubljanskega šerifa, pred katerim je treba kdaj tudi poklekniti. Če se le da, pred kamerami.
So pa dobri, to pa, kar se ideoloških tem tiče. Uvedli bi verbalni delikt, ali po domače povedano: tistim redkim, ki si še upajo kaj povedati, zaprli usta. Ni jim mar za muzej, ki bi po dolgih letih vendarle prikazoval dogajanje ob naši osamosvojitvi, ko smo po dolgih stoletjih tlačenja prišli do svoje države. Ali pa, bolj kot pomoč družinam na robu preživetja, jih zanima, katere vrste živali bi še zaščitili pred odstrelom, ali pa, kako bi nas preusmerili v neke nove prehranske navade, ki so ta čas njim »oh in sploh« (s poudarkom na »ta čas«) ter nam vcepili v glavo, kako je vse, kar ni tradicionalno, modernejše in sprejemljivejše.
Če bo šlo tako naprej, bo postalo celo kaznivo, če bo moški žensko vprašal, kaj bo skuhala. Pa da se razumemo, tudi mene kdaj žena vpraša, kaj bom skuhal. Ampak to je sprejemljivo za te neke nove izmišljene smernice, za te nove čase, ki so baje »in«, ne pa, če moški to žensko vpraša.
Ampak jaz jo še vedno kdaj. Tudi zato, ker dobro kuha. Vsekakor boljše kot jaz.
Powered by Contextual Related Posts
