Enotnost da, a le, če so predlagani ukrepi dobri in pijejo vodo
V teh dneh po poplavah me je še najbolj razveselilo to, kar sem tako in tako že vedel. Da ko je hudo, znamo pomagati svojim sosedom ali najbližjim, ki jih prizadene nesreča. Tako je vedno bilo in tako je tudi tokrat. Pa še izraziteje bi bilo, če ne bi vmes vrinili t. i. digitalizacije. Nič nimam proti njej, a dejstvo je, da sam delujem po principu, da ko se odločim, da grem nekomu pomagat, tega ne storim tako, da se poprej prek kakšne aplikacije registriram oziroma se prijavim za prostovoljno delo in potem čakam na odgovor. Ki pride ali pa tudi ne. To marsikoga ustavi. In ga je. Zdaj slišim, da ponekod manjka tako delovne sile kot delovnih strojev. Pa aplikacije gor ali dol. Sicer pa tako ali tako skoraj v vsakem kraju deluje kakšen odbor Karitasa, Rdečega križa, pa gasilci, Civilna zaščita in se lahko tudi pri njih pozanimaš, kje potrebujejo še par ali dva pridnih rok. Če pa telefonske povezave delujejo, pa tako in tako tisti, ki bi mu rad pomagal, ve kako do tebe in ti pove, kdaj te potrebuje.
Bolj smiselno kot zagon neke aplikacije se mi v tem trenutku zdi (pre)potrebno čim bolj poenostaviti prijavljanje škode. Ne z izpolnjevanjem tone papirja z bolj ali manj nejasnimi navodili. Zdaj v tej politični enotnosti (pa me niti ne zanima, ali je iskrena ali ni morebiti le navidezna) se mi zdi tudi nesmiselno komurkoli postavljati neke bolj ali manj jasno izrečene ultimate. Ne bankam, ne sindikatom, ne tistim, ki imajo več, kot imajo drugi. Tudi tekmovanje s tem, kdo bo predlagal več solidarnostnih delovnih sobot, kdo obljubljal odpis bančnih kreditov, gradnjo novih hiš in še bi lahko našteval. Zdaj je treba vsem naliti predvsem čistega vina in storiti tisto, kar bi morali že pred desetletji. Pa se ni. Ali v zelo redkih primerih.
Nikomur več dovoliti zgraditi hiše, fabrike, umestiti ceste, obrtne cone, kolesarske poti ali česarkoli drugega, kar lahko odnese voda, na poplavnem območju, niti ne na plazovitem. Nikoli več se ne sme zgoditi, da zaradi nutrij ali kakšnega potoškega rakca ali ribe ne bi temeljito in redno čistili struge potokov tam, kjer je to najbolj nujno in potrebno. Nič ne bo narobe, če se še bolj temeljito začnejo graditi protipoplavni nasipi ob rekah. Nič ne bo narobe, če tudi ideje in obljube Luke Mesca zaživijo, torej da se država vendarle odloči za mlade družine, zdaj tudi za oškodovane v poplavah in plazovih, zgraditi prepotrebna blokovska naselja. Ne le enega ali dveh. Seveda na povsem varnem območju. Čas pa je tudi, za se z novimi in novimi zahtevami o solidarnosti preneha kar naprej in naprej stiskati manjše in večje podjetnike, kako je treba biti še bolj solidaren, ampak jim omogočiti kar se da nemoteno poslovanje. Ne z »nabijanji« davkov, podražitvijo energentov in že tako in tako preveč zakomplicirano zakonodajo. Poskrbeti je treba, da bodo delovali v bolj mirnem okolju, brez očitkov, da delajo le za lasten žep. Pa bomo vsi imeli nekaj ali še več od njih. Mnogi zaposlitve, drugi možnost izobraževanja, usposabljanja, napredovanja in seveda predvsem dobre plače. Podjetja pa dobičke, da bodo lahko vlagala v razvoj in morebiti širitev svojih kapacitet. Država pa naj, tako kot je dejal Janez Janša, postrga tam, kjer se da. Ne pri podjetjih, ki nas držijo nad vodo, ampak naj najprej pogleda, kam vse nesmotrno in oprostite, po mojem mnenju pogosto neumno, meče denar skozi okno. Morebiti ne bi bilo nič narobe, če bi kakšno društvo bolj kot doslej delovalo prostovoljno in si na trgu (ne v državnem proračunu) bolj kot doslej tudi samo našlo denar za delovanje in da bi kje kakšnemu javnemu zavodu in državni upravi omejili kar naprej in iz leta v leto vse bolj povečevati število zaposlenih. To ne pelje nikamor. Če ne verjamete, da te besede držijo, prebrskajte malce javno dostopno statistiko in boste videli, koliko zaposlenih v javnem sektorju smo imeli leta 1991 in koliko jih imamo danes. Ali pa si oglejte, koliko je bilo zaposlenih v državni upravi pred tridesetimi leti in koliko jih je danes. In se vprašajte, ali je danes ta državna uprava res toliko boljša.
Še nekaj o politični enotnosti. Prav je, da se sedaj, ko je mnogim hudo, naši politiki ne prerekajo za oslovo senco, a po dolgoletnem socializmu in enopartijskem sistemu smo si izbrali parlamentarno demokracijo, kjer v Državni zbor izvolimo različne stranke, z različnimi idejami in pogledi. Zato od njih ne pričakujem, da bodo podprli vsak interventni zakon, ampak le tistega, ki bo dober in bo pil vodo.
Powered by Contextual Related Posts
