Minus in plus

Posted on 17. 10. 202316. 10. 2023 by Igor Gošte

Za različne medije: Večer, Reporter in tudi za Slovenca, kjer me v zadnjem letu lahko najbolj redno prebirate, sem napisal že marsikaj kritičnega na račun našega zdravstvenega sistema. O prehitrih obljubah nekdanjega ministra, od katerih ni ostalo nič, pa o nekaterih lastnih izkušnjah, ko se je denimo s hudo boleznijo soočala moja tašča…

Pri slednji sem popisal njeno kalvarijo z neozdravljivo boleznijo, povezano z mnogimi neracionalnimi vožnjami v bolnico in nazaj domov. Ob tem sem se spraševal, zakaj za boga milega ne uredijo tako, da jo za kak teden dni zadržijo v UKC Ljubljana, jo pregledajo po dolgem in počez, postavijo diagnozo in začnejo z zdravljenjem. Ne pa, da so jo na preglede prevažali tudi dvakrat tedensko sem ter tja. Tudi še potem, ko ji je že bil diagnosticiran neozdravljiv tumor v glavi in je imela na UKC še ta ali oni pregled ali terapijo. Ne le da je bila neozdravljivo bolna, bila je tudi onkološka bolnica, zaradi tumorja je imela pogoste epileptične napade, tudi sladkorna bolnica je bila, pa so jo vseeno recimo v torek peljali na en pregled, v sredo na drugega. Kar je pomenilo 100 kilometrov vožnje v torek in ravno toliko v sredo. Ko bi ji lahko našli prazno posteljo za eno noč. Takrat sem bil jezen kot ris, sploh en dan, ko so jo zjutraj že ob šesti uri odpeljali v UKC, kjer je imela uro pri zdravniku šele okrog poldneva, nanjo potem pozabili in jo na naše vprašanje, kdaj pride domov, domov pripeljali šele v poznih večernih urah. Si lahko mislite, onkološka bolnica z epileptičnimi napadi, stara osemdeset let in še sladkorna bolnica, je bila prisiljena čakati, sedeti v čakalnici ves dan. Dobro, vmes je imela kratek posvet pri onkologu o nadaljnji terapiji, ves vmesni čas pa sama, brez hrane, pijače… Za nameček so jo potem napotili (vzeli) še v napačno reševalno vozilo, ki jo je namesto domov v Trbovlje odpeljalo v Murgle. »Evo, gospa, zdaj ste doma,« ji je rekla reševalka. Ko je pojasnila, da ni doma v Murglah, ampak v Trbovljah, so šele opazili, da v avto niso vzeli »prave« bolnice, jo peljali nazaj na UKC, kjer jo je že čakala reševalna ekipa z reševalnim vozilom, ki je nekaj ur prej nanjo pozabila. A pustimo to. Takrat in sedaj sem to napisal le za to, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Tašči bolj humano, človeško in recimo nepozabljivo ravnanje ne bo več pomagalo, kajti nekaj mesecev po tem dogodku je bolezni podlegla. Lahko pa pomaga komu drugemu.

V nadaljevanju bom opisal še en primer dobre prakse. Pri obiranju oljk v Kortah sem si poškodoval oko, ki je zakrvavelo. Ni bilo druge izbire, kot da se odpravim na urgenco v Splošno bolnišnico Izola. Brez zdravstvene izkaznice, a na srečo z osebno izkaznico. »Nič hudega, saj vas bom našla v sistemu,« mi je dejala ob prihodu na urgenco prijazna medicinska sestra na sprejemu. Kje drugje bi mi verjetno »peli litanije«, kako neskrben sem, da naokrog hodim brez zdravstvene izkaznice. Napotila me je na triažo, kjer sem bil rekordno hitro na vrsti. Sledil je kratek pregled in napotitev do bolnišničnih prostorov, kjer so ambulante. Še en skrben pregled sestre v očesni ambulanti in napotitev k očesni zdravnici. Spet sem bil hitro na vrsti, strokovno pregledan in kar se da prijazno mi je zdravnica razložila kakšno je stanje poškodovanega očesa in tudi, kaj se bo v naslednjih dneh dogajalo z njim. »Da vas ne bo skrbelo, ker bo oko povsem rdeče,« je še dejala.

Res je, oko je še tudi danes, ko to pišem, rdeče, no tisto, kar je belo, je rdeče. A je z vidom vse OK, ostal pa mi je lep spomin na strokovnost, pripravljenost pomagati in veliko pristne prijaznosti vseh, ki so me tega četrtkovega dne na urgenci in v bolnišnici obravnavali.

Tako da, če mene vprašate, na dobrih praksah, kot je ta drugi del tokratne bolj osebne kolumne je treba graditi v našem zdravstvenem sistemu (in še kje) in popraviti tiste dostikrat premalo empatične in nemalokrat nerazumne odločitve. Pa bo vsem lepše in prijetnejše.

Preberite več