Slovenski mediji, daš-dam
Tako ali drugače ima slovenske medije, vsaj tiste najvplivnejše, v rokah levica, torej tisti, ki imajo denar. Čeprav se to malo čudno sliši, mar ne? Ampak tako je. Ne rečem, da ga desnica nima, ko je na oblasti, a ve se, kdo pri nas dlje vlada. In da ne pozabim. Vmes so še župani, tako levi kot desni, ki prav tako imajo denar. Naš denar, da ne bo kdo mislil, da svoj denar vlagajo v medije. Bolje rečeno: ga namenjajo. Župani recimo medijem denar dajejo zato, da si kupijo mir, za porcijo dnevnih ali tedenskih pohval pa primaknejo še kak evro (beri tisočaka ali dva mesečno več). In potem jim ti lokalni mediji kažejo izkrivljeno podobo, hkrati pa so povsem gluhi za mnenja tistih, ki z županom ne pihajo v isti rog. Pa moj poklon tistim županom, ki proračunskih sredstev ne namenjajo za samopromocijo.
Resda se je zadnja leta uveljavila praksa, da se seje občinskih svetov tudi snemajo in kje na kakšnem kanalu posnetki le-teh tudi predvajajo, a kaj, ko so ti kanali načeloma slabo gledani. Povzetkov sej, županom pisanih na roko, je sicer tudi nekaj, le malo pa je tistih, kjer bi se slišal tudi kakšen kritični glas. Tako to je. Kupiš medije in dobiš nov mandat. Pravzaprav kupimo vsi, podporniki in nepodporniki, ker si župani porcijo njim naklonjenih novic plačajo z denarjem nas vseh. Še enkrat: ne s svojim denarjem!
Tako ali podobno je tudi z mediji, ki niso lokalni, ki jih spremlja celotna Slovenija. Kar ima vsaka vlada en kup svojih kadrov nastavljenih po državnih ali delno državnih firmah, to pomeni, da če so v nekem mediju do nje kritični, potem ni pogodbe, če ni pogodbe, pa ni denarja. Če ni denarja, pa ni služb. Preprosto. Piši prijazno in bo prišla mastna pogodba, če ne, naj ti sam bog pomaga.
Zato je tako, kot je. Sploh ni več levih in desnih medijev, so le mediji, ki delajo tako, da na koncu dneva pridejo do denarja. Denar pa se ve, kje je. V rokah tistih, ki imajo oblast, in v rokah tistih, ki so v državne firme namestili svoj poslušni kader.
Svoj čas smo imeli javno RTV, ki je bila kolikor toliko politično uravnotežena, čeravno jo je vedno neslo malo na levo. Zdaj se je že povsem nagnila. Imeli smo tudi slovenske dnevne časopise, resda bolj kot ne same leve, a vsaj kratek čas Slovenca, ki je bil edini nagnjen v desno. Že dolgo ga ni, ker je nekatere zelo motil, ne le tiste na levi, tudi mnoge na desni, ker se jim je zdelo, da ni čisto in povsem njihov. In smo ga izgubili. No, ne povsem. Nekaj lahko preberete tudi tu. Pravzaprav imamo le še tednike, ki so malo desni, malo levi, malo sredinski.
O komercialnih televizijah tudi ne gre ravno izgubljati besed: so tam, kjer je denar. Zato se jim reče komercialni. Ker jih poznam, vedno zastrižem z ušesi, ko presenetljivo „tolčejo“ kdaj po „svojih“. Aha, si rečem, radi bi oblast malo prestrašili, da bi prišli do boljše pogodbe. Cvenk, cvenk.
Tako to je. Župani imajo lokalne medije pod svojo kontrolo, oblast s svojimi priskledniki v državnih firmah, kjer ima odločilni vpliv ali vsaj dovolj močnega, pa državne.
Potem smo pa vmes tisti, ki smo jezni, ker ne moremo v roke vzeti Slovenca in zatem še Delo, Večer ali Dnevnik (lahko tudi v obratnem vrstnem redu) in jezni, ker ni podobno tudi pri televizijah. Sem ne štejem strankarskih. Enostavno nam ni več dano, da bi lahko primerjali. Ko pa ne moreš primerjati, si zelo blizu diktaturi. Diktaturi denarja.
Zato medije in novinarje spremljal z distance in z veliko rezervo. Tisti redki še, ki „ščijemo“ proti vetru, se sicer ne damo. A se nam, žal, medijski prostor iz meseca v mesec bolj oži. Vsem nam pa demokracija.
Powered by Contextual Related Posts
