
Moj tokratni gost je bil Uroš Ržišnik, s katerim sva skupaj odraščala v nekoč rudarskem Kisovcu. Intervju sva posnela v Rudarskem muzeju v Kisovcu, kjer je delal tudi njegov oče. Tudi sam je kar nekaj let delal v rudniku kot električar. Zadnja leta spomin na rudarska leta ohranja prek glasbe in poezije.
V oddaji boste slišali še: O izgubi očeta: »Star sem bil trinajst let, ko je oče umrl. Brat je bil takrat ravno na služenju vojaškega roka. Dan prej sta starša kupila kontejner, ga postavila ob naši hiši, z namenom, da mama zažene zasebno frizersko dejavnost. Žal oče, takrat star 44 let, jutra ni dočakal.«
O otroštvu v Kisovcu: »Ko smo bili lačni, smo prileteli domov po kos kruha, včasih s čim namazanega in to je bilo to. Sladkarij tudi ni bilo takrat toliko kot danes. Skratka, skromno. Odraščali smo skoraj kot samorastniki.«

Uroš Ržišnik.
O športu: »Sprava sem bil tako kot vsi vrstniki aktiven pri nogometu. Skupaj sva bila v generaciji, ki je bila začetnica prve pionirske nogometne ekipe NK Svobode Kisovec, ki jo je treniral legendarni Leopold Roglič. Nekaj časa sem igral še košarko.«
O šolanju: »Tisti časi so bili taki, da smo vsi otroci želeli hitro priti do poklica, službe in plače.«
O delu v jami: »Za sodelavca sem imel zelo pridnega Antona Kureža- Tončita, ki je bil pri delu ravno tako zagnana kot na nogometnem igrišču.«
O rudarskih nesrečah: »Žal se je dvakrat na moji izmeni zgodilo, da je zaradi nesreče prišlo do smrtnega primera. Enkrat je kumarata stisnilo na tekočem traku, drugič je drugega povsem razcefralo pri novem hajerju«.
O glasbenem ustvarjanju: »Zadnja leta poskušam na svoj glasbeni način ohraniti nekaj te naše knapovse dediščine. Čez sto, dvesto let bodo ljudje tudi prek moje glasbe in poezije začutili, kako smo nekoč v teh koncih živeli.«
Več pa v oddaji: