Skip to content

Tito in druge bedarije

Sodim med tiste, tega niti ne skrivam, ki nismo najbolj zadovoljni z vsem, kar nam ponujajo vladarji. Beri: politika. A to niti najmanj ne pomeni, da si želim nekdanjih časov, ko so nam vladali Tito in njegova partija. Njegova, ne moja. Moja nikoli ni bila.

Včasih slišim, da nam je bilo takrat lepo. Drži le to, da smo bili tisti, ki smo takratni enopartijski sistem okusili, v njem živeli, mlajši. Bistveno mlajši. Še brez nenehnih bolečin v hrbtu, pa domala v vseh sklepih, ali s težavami s previsokim tlakom, povišanim sladkorjem in holesterolom v krvi. Spomin na mladost in prve ljubezni pa je tudi edino, kar je bilo nekoč lep(š)ega. Živeli smo v navidezni svobodi. In se delali, da ničesar ne vidimo in ničesar ne slišimo. No, jaz ne. A sem še bil premlad, da bi takrat vse razumel. Ko sem, sem že tudi lahko kaj glasno povedal. A šele proti koncu enopartijskega sistema, ko se je Slovenija prebujala in z njo tudi sam.

Demokracije in svobode govora pa poprej zagotovo ni bilo. Smo sploh kaj imeli? Tistim, ki so, so tako podržavili, kaj pa ostali? Niti sanjati nismo mogli, da bi si lahko kupili lastno stanovanje, le najemnine smo lahko plačevali, pri marsikateri službi, tudi pri pridobitvi najemniškega stanovanja so bili v prednosti tisti, ki so bili v partiji. V partijo pravzaprav tudi sami niso verjeli, a so imeli koristi od nje, tako na skrivaj pa so hodili k polnočnicam in na skrivaj krstili svoje otroke. Premnogi pa so si zakrivali oči pred krivicami, ki so se dogajale drugim. Predvsem pred političnimi krivicami. Se spomnite, da bi si takrat kdo javno upal kritizirati Tita in njemu podobne politične veljake? Če ste pošteni, potem boste odgovorili, da ne. Ker tega ni bilo. Živelo se je v stilu nič ne vidim, nič ne slišim. Le kakšen lokalni pijanček ali čudak je upal na glas povedati, kaj si misli o Titu in partiji. Ostali so za svojo izrečeno kritiko drago plačali.

Zdaj, toliko desetletij kasneje, končno, navkljub mnogim nepravilnostim, tudi krivicam, živimo v demokraciji, ko lahko kadarkoli in kjerkoli kritiziramo Roberta Goloba, Janeza Janšo ali kogarkoli iz politične elite, pa se nam nič ne bo zgodilo. Zaenkrat še ne, čeravno se pripravlja ena zelo čudna medijska zakonodaja. Dogajajo pa se popolni nesmisli, kot se je zgodil na javni televiziji v povezavi s Titom. Tega nam res ni treba. Če ne zaradi drugih, vsaj zaradi vseh tistih, ki so v času Tita končali v Hudi jami in še mnogih drugih povojnih grobiščih. Da ne omenjam tistih, ki so trpeli na Golem otoku, pa trpečih žensk zaprtih v Rajhenburgu, da ne omenjam podobnih zgodb, kot jim je bila priča družina Cvete Stepanjan in mnoge druge, ki so jim prek montiranih političnih procesov za dolga leta zaprli svojce…

Čas je, da enkrat za vselej zaključimo z lažmi in se soočimo z resnico.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Vitomir
1 month ago

Lepo povedano!

Prijava na e-novice