Danes si, jutri te ni!
Sodim v generacijo, ki se je usedla na en stol in tam precej dolgo sedela. Stol je v tem primeru služba. Nismo je menjali tako pogosto, kot jo nekateri dandanes, niti ne tako hitro kot spodnjice, če se malce pošalim. Nekoč smo še nekaj dali na pripadnost firmi oziroma podjetju, v katerem smo služili svoj kruh. Na naš račun, če smo bili pridni, če smo kaj znali, bili ustvarjalni, pa je posledično služil tudi naš lastnik, država ali podjetnik. Vedeli smo tudi, da dlje, ko bomo v nekem podjetju, bolj se bo to poznalo pri plači. Stalnost je nekaj pomenila. Veselili smo se tudi kakšnega »sindikalnega« izleta ali zabave. Da smo se družili in poveselili. Tam, kjer sindikat ni bil organiziran, pa je znal tovrstne zadeve organizirati lastnik podjetja. Vedeli smo, da gre to iz njegovega žepa, ki smo ga resda tudi mi polnili, a če je bila plača poštena, če so bili delovni odnosi zgledni, smo bili veseli, če je na naš račun malce spraznil svoje žepe. Mnoge je motilo, če se je njegova denarnica polnila, mene ne, ker zavisti pa res ne premorem toliko, kot je marsikdo v moji okolici. Sem pa malce jezen, ko vidim, to pa, kako znajo veseljačiti ob koncu leta kakšni javni zavodi. Na naš račun. Na račun nas vseh. A pustimo to.
Že v naslovu sem nakazal, kakšni so danes časi. Mladi, ki pridejo v neko podjetje, se nič več ne prilepijo na stol, kot smo se mi, mnogi, če se le pokaže priložnost, jo zgrabijo z obema rokama in službo zamenjajo. Kar ni nič narobe. Zdaj so drugi časi, mi iz tistih časov smo bili pač malo drugačni. Jaz to sprejemam.
Ne pa tega, kar bom zapisal zdaj. Zadnje dni namreč berem in slišim, kako so na naši javni RTV, ki je od nas vseh financirana, začeli zavzeto čistiti. Ne čistilke. One to ves čas delajo. Za nizke plače. To zvrst, pravzaprav neko drugačno čiščenje, pa še kako dobro obvlada novo vodstvo. Novo vodstvo, ki tako in tako razpada. A preden čisto razpade, se zdi, bo vse tisto, kar jih kakorkoli ali vsaj malo spominja na Janšo ali janšizem (po njihovem), ki ga še kar ne morejo preboleti, tako temeljito očistilo, da je le še vprašanje, kdaj se bo lotilo še vseh ostalih, ki jih metla še ni dosegla. Recimo Rosvite Pesek, Jožeta Možine in Igorja Pirkoviča. Ko se bo tudi njim kar naenkrat ali čez noč zgodilo tisto, kar se je Rajku Geriču in še mnogim drugim, ki jim službene kartice ne delajo več oziroma se na displeju izpiše, da niso drugega kot neke neznane osebe. Pa niso. So izvrstni novinarji. Pa četudi ne bi bili, tako se z ljudmi ne dela. Torej, da danes si, jutri pa te ni več. Zato s to kolumno javno protestiram, ker se ne strinjam s takim odnosom teh, ki so jih polna usta svobode, enakosti, enakopravnosti, pravice in pravičnosti in ne vem še kakšnih floskul, v resnici pa so votli, da bolj ne morejo biti in s svojim ravnanjem dokazujejo ravno nasprotno od tega, kar govorijo.
Kako pa ravnajo tisti, ki jim službene kartice še delajo? Prepričan sem, da bodo le redki protestirali, sploh pa se verjetno ne bodo v znak protesta, ker so nekaterim kolegom ugasnile službene kartice, zbirali pred vhodom v javno RTV. Pa bi se morali.
Powered by Contextual Related Posts
