Jaz, mali tatič

Posted on 14. 5. 202414. 5. 2024 by Igor Gošte

Napisal sem mali, ker velik res nisem. Ne po višini, niti ne tako velik tatič, da bi si lahko rekel tat, še manj velik tat. Tak, kot so tisti, ki nam pred očmi kradejo naš denar, ko se gredo ministre, ki bi radi izpeljali zdravstveno in vse druge reforme, pa po Sloveniji zgradili nove cestne in železniške povezave, pa denimo na tisoče novih stanovanj (ki jih v resnici ne) za naše mlade družine, ki ne morejo priti do njih… Še bi lahko našteval, kje vse skozi okno mečejo naš denar, naše milijone, pa naj bo za tokrat zadosti. Moram kaj še za kakšno drugo kolumno (pravzaprav humoresko) prihraniti.

Ko sem bil še otrok, sem tako kot vsi drugi otroci v moji okolici včasih tudi kaj izmaknil. Saj veste, kaj je to izmakniti, mar ne? Bom pojasnil. Včasih so nam starši, ko smo se po našem makadamskem dvorišču podili za žogo, da je bilo vsenaokrog prašno, da se skoraj ni nič videlo, žogo vzeli in jo skrili. Seveda ni ostala dolgo skrita. Približno smo vedeli, kam bi jo lahko skrili, tako da nismo izgubili ravno veliko časa, da smo jo našli in žoganje in prašenje se je nadaljevalo. Dokler koga od naših staršev nismo dovolj razjezili, da je vzel nož in z žogo je bilo konec. Naše izmaknjene žoge iz skritega skrivališča ni bilo več. Do nove pa je bilo v tistih časih precej težko priti.

V tistih časih smo pogosto na drevesih postavljali ute. Če jo ima naš takratni filmski junak Tarzan, smo si rekli, ko smo si ogledali kakšen film o njem, jo moramo imeti tudi mi. Ne vem, kako jo je v krošnji drevesa postavil ali skupaj zmetal naš junak Tarzan, vem pa, da smo imeli mi s tem precej težav. Najprej smo morali najti primerno drevo, dovolj visoko, da se do ute ni kar tako prišlo, nakar smo morali najti še primerne deske, žeblje, kakšno vrv in tudi sekiro in žago, če je bilo potrebno kakšno odvečno vejo odžagati. A kje to dobiti? Ja, kje drugje kot v naših drvarnicah, kjer se je tako in tako skoraj vse dobilo. Le dovoljenja staršev za naše drevesne podvige ne. Zato smo se pač znašli po svoje, mi mali tatiči, in smo vse prej omenjeno izmaknili ali za nekaj časa odtujili iz naših drvarnic. Za toliko časa, da smo uto zgradili, potem pa se je „ukradeno“ ali začasno odtujeno spet znašlo nazaj v naših drvarnicah. Ponavadi naši starši sploh opazili niso, da smo kaj izmaknili, tako kot ponavadi niso niti slutili, da smo kdaj rabutali koruzo. Da rabutamo smo rekli, ko smo šli skrivaj, največkrat že skoraj v mraku, na kakšno polje ali njivo, kjer je bila posajena koruza. Odtrgali smo jih le toliko, kolikor nas je bilo. Za vsakega ena. OK, včasih še kakšno za rezervo. Potem smo jo spekli na ognju, ki smo ga zakurili na našem griču nad barakami in našim dvoriščem s stanovanjsko hišo, kjer je stanovalo dvanajst družin. Šest spodaj in šest zgoraj. Včasih nas je kakšen kmet opazil in se podal v lov za nami, a smo bili mulci precej hitri. Tudi punce, kot smo rekli dekletom.

Prej sem omenil, da starši verjetno niso opazili, da smo rabutali. Hm, kaj pa vem, mene sta vedno sumljivo gledala, ko sem črn okrog ust, seveda od pečene koruze, prišel domov in sta mi rekla, a ste spet koruzo rabutali. Ponavadi sem vprašanje, ki pravzaprav ni bilo vprašanje, kar trditev, saj sta me poznala, kar ignoriral. Saj podobno je bilo tudi takrat, ko smo rabutali sosedove češnje in sem domov prišel rdeč okrog ust ali s popackano srajco. Ali pa, ko smo v žerjavici pekli krompir. „Valjda“ smo ga poprej izmaknili iz naših kleti. Sicer sem prepričan, da če bi starše vprašali, če nam ga dajo, kilogram ali dva, da bi ga dobili, ampak je bilo bolj zanimivo, če smo ga izmaknili, ali da boste bolj razumeli, si ga izposodili. Pravzaprav ukradli. Ja, res smo bili čisto pravi mali tatiči.

Sicer smo pa živeli kar pošteno. No, včasih smo drug drugemu speljali tudi kakšno dekle, ampak to šele potem, ko so nas začela zanimati. Saj ne rečem, da nas tudi prej niso, ampak tisto je bilo drugače.

Zdaj je tudi vse drugo drugače. Mi smo jih včasih dobili okrog ušes, ko se nismo ravnali v skladu z desetimi zapovedmi, tudi klečati v kot so nas kdaj poslali, da smo si zapomnili, da smo ga „usrali“.

Tole danes, kar se dogaja v vrhovih politike, pa povsod tam, kjer je veliko denarja, pa ne sodi več v moj svet, ki sem ga sanjal kot otrok. Zdaj se mi zdi, da kakšnega malega tatiča še ujamejo in ga kaznujejo, za tiste ta prave, ta velike tate pa so več kot očitno prekratki. Zdi se, da so tatovi vedno en korak pred roko pravice. Po mojem jih tudi vest čisto nič ne peče. Mene pa je, pa vem da tudi moje mladostne prijatelje, ko smo kakšno ušpičili in so nas dobili in nam potem peli levite. Kaj pa vem, očitno so zdaj drugi časi.

Preberite več